Otroške zgodbe na temo Milenijskih razvojnih ciljev

Otroške zgodbe nas že od malega učijo, da bo na svetu, prepletenim tako z dobrimi kot s slabimi silami, vedno zmagala pravica. Dobro bo zato nagrajeno, slabo pa kaznovano. Kaj pa če za devetimi gorami in devetimi vodami ni vse tako, kot bi moralo biti? Če je hrabrih princev premalo, revnih in lačnih pa preveč? Če se zla ne da odpraviti s čarobno palčko? Točno tako, znajdemo se v realnosti.

Društvo za Združene narode za Slovenijo je v letih 2009 in 2010 razpisalo natečaj za pravljico in otroško zgodbo na temo milenijskih razvojnih ciljev (MRC). Milenijski razvojni cilji so del Milenijske deklaracije, ki so jo na prelomu tisočletja na pobudo Organizacije Združenih narodov sprejeli voditelji 189 držav. MRC, ki vključujejo tako boj proti skrajni revščini in nalezljivim boleznim, zmanjševanje umrljivosti otrok ter mater, kot tudi zagotavljanje splošnega dostopa do izobrazbe in enakopravnost med spoloma, naj bi dosegli do leta 2015.
 
Pri Društvu za Združene narode za Slovenijo smo si v letih 2009 in 2010 v okviru milenijske kampanje zadali nalogo širjenja vesti o Milenijski deklaraciji in MRC. Povečanje splošnega zavedanja o perečih problemih, ki so vsakdanjik večine prebivalcev držav v razvoju, je prvi, a nujen, korak na poti k doseganju teh ciljev. V okviru Društva smo že pripravili informativno brošuro „Milenijski razvojni cilji – na poti uresničevanja” ter delavnice, ki jih izvajamo po slovenskih osnovnih in srednjih šolah. Ker pa se zavedamo, da je z izobraževanjem o MRC najbolje začeti že pri najmlajših, smo se odločili razpisati tudi natečaj za pravljice in druge otročke zgodbe. Prav zgodbe so te, ki lahko otroku na prijazen način predstavijo problematiko dobrega in slabega na svetu.
 
Naš namen ni, da bi z zgodbami otroke obremenjevali z natančnimi podatki o Milenijski deklaraciji in delovanju OZN. Preko zgodb želimo otrokom v Sloveniji predstaviti, da obstaja tudi temnejša podoba sveta, da obstajajo otroci, ki še nikoli v življenju niso v rokah držali prave žoge, da je šolanje za nekatere prestiž in ne »nujno zlo«, da je mnogo otrok zaradi nalezljivih bolezni ostalo brez staršev.

Na razpisa v letu 2009 in letu 2010 se je odzvalo večje število avtorjev. Najboljše med njimi objavljamo na teh straneh. Upamo, da bodo vašim otrokom v veselje in da se bodo iz njih tudi česa naučili.

Zmagovalna pravljica natečaja v letu 2009, Mavrični deklici, je bila prebrana tudi na Radiu Slovenija, in sicer v petek, 9. aprila 2010. Poslušate jo lahko tukaj.

Nagrajene pravljice z razpisa leta 2009

Pravljica Mavrični deklici (1. mesto)

Sara Mergole Vukovič

MAVRIČNI DEKLICI

Čisto blizu v veliki hiši v velikem mestu živi majhna deklica. Komaj šest let ima, pa je že šolarka. Vsako jutro jo očka odpelje v šolo. Tam se igra, riše, prepeva, se uči črk in številk. Po pouku gresta z mamico v knjižnico, saj zelo rada posluša zgodbice.

Zvečer, ko se na ulici prižgejo svetilke, stisne k sebi puhastega medvedka, smukne pod toplo odejo in zakliče na ves glas: »Mamica, povej mi pravljico, prosim!« Mama ji prinese skodelico dišečega čaja ter slasten rogljiček in začne pripovedovati:

*
»V daljni deželi v majhni hiški v majhni vasici živi deklica. Komaj šest let ima, pa že skrbi za svoje bratce in sestrico. Vsako jutro si da na glavo veliko prevelik vrč in gre z njim po dolgi prašni poti po vodo. Za njih in za malo kozico, ki je njihovo največje bogastvo. 

Bosa je, a že dolgo ne čuti več vročih kamnov pod svojimi stopalci. Ko pride do sosednje vasice, kjer prihaja voda nekje iz globin izsušene zemlje, je sonce že visoko na nebu. Vode je malo.

Potrpežljivo čaka, vsi čakajo, večinoma otroci. In že se vrača. Vrč postaja težji in težji. Sama je na poti in strah jo je. Vsaka senca je podobna zveri, ki jo hoče napasti. Gleda le v tla in si daje pogum s petjem.

Ko se vrne nazaj k majceni hišici, ne sliši otroškega smeha. Tudi bratce in sestrico je strah, saj so bili čisto sami. Trebuščki so prazni, lakota gleda iz njihovih velikih očk. Začelo se je temniti in zdelo se jim je, da slišijo zavijanje hijen. Pa je bil le suh veter, ki je vrtinčil pesek okoli slamnate hiške.«

*
»Zakaj pa ne pokličejo mamice?« se je začudila svetlolasa deklica. »Ona bi jim dala jesti in piti, kot vse mamice na svetu, kajne?« 

»Seveda, mala neučakanka, takoj povem naprej!« in je nadaljevala zgodbo:

*

»Že dolgo ne poznajo več maminega objema. Najmanjši deček je bil še dojenček, ko je zbolela. Ni imela denarja in ni šla k zdravniku. Četudi bi prodala kozico, katere mleko menjajo za prgišče riža, bi to bilo dovolj le za pot do prvega mesta, kjer bi ji lahko pomagali. Tako pa je nekega dne dolgo dolgo spala in ko je tudi jok najmlajšega ni prebudil, so tekli po pomoč. Vaščani so mamo odnesli kot že mesece poprej očeta. Ostali so sami. Ni bilo več mame, ki bi delala na plantaži datljev in prinašala v kočo edini zaslužek.«

*

»Zakaj pa niso šli k babici? Pa učiteljica bi jim tudi pomagala. Je mama na plantaži dobila veliko denarja?« je nasula vprašanja mestna deklica.

»Ne, babice niso poznali. V tistih krajih je veliko otrok samih. V šolo ne hodijo, čeprav si želijo. Že en sam svinčnik je za njih večji zaklad kot zate računalnik in televizija skupaj. Čeprav je njihova mama delala od jutra do mraka, je zaslužila tako malo, da si pri nas ne bi mogla kupiti niti kepice sladoleda. Naj nadaljujem.«

*
»Otroci so se kot mucki zbrali okoli sestrice, saj jim je vsak večer, ko so se na nebu prižgale zvezde, pripovedovala zgodbice. Vsakič drugo. Slišala jih je ob vodnjaku od neke prijazne bele gospe. Tam je tudi dobila pravi zaklad - mavrični svinčnik. Če je z njim potegnila po kamnu, je za sabo puščal čudovite pisane sledi.

Odprtih ust so poslušali o daljnih krajih, kjer je trava vedno zelena, kjer vsi otroci hodijo v šolo, spijo v posteljah, se vozijo z avtomobili, niso nikoli lačni in jih ni strah, saj sta ob njih mamica in očka. Ko dežuje, na nebu nastane barvast lok, pod katerim je skrit lonec zlata. In temu loku je ime mavrica. Niso je še videli, saj tam redko dežuje.«

*
Deklica je zdrsnila izpod odeje. Segla je v šolsko torbo in dala mamici škatlo svojih najljubših barvic. »Mamica, prosim, pošlji otrokom moje barvice, saj jih imam jaz še veliko. Potem bodo lahko narisali celo mavrico. Pa medvedka jim tudi dam, pa rogljičke in bombone tudi. Saj lahko?« 

»Seveda, ti moja mavrična deklica. Takoj jutri jim pošljeva barvice. Če pa želiš, ti poiščeva prijateljico, ki živi v kraju, kot je v pravljici.«

»Pravo punčko iz Afrike?« ni mogla verjeti mala navihanka.

»Čisto pravo. Vsak mesec ji bova poslali nekaj denarja. Manj, kot jaz porabim za telefon v enem samem dnevu. Tvoja nova prijateljica pa bo tako lahko hodila v šolo in ko odraste, bo lahko sama pomagala drugim,« se je nasmehnila mamica.

**
Danes naša šolarka ne posluša več pravljic. Ob večerih gleda slike druge male deklice, ki živi daleč v črni Afriki. Obe zdaj poznata že celo abecedo. In ko bosta veliki, bosta obe čisto pravi zdravnici. 

Njune sanje so stkane iz mavrice, ki povezuje deklico iz velike hiše v velikem mestu z deklico iz male hiške v mali vasici.

 


Zmagovalna pravljica, Mavrični deklici, je bila tudi prebrana na Radiu Slovenija 1 v petek, 9. aprila 2010. Poslušate jo lahko tukaj.

Pravljica Til in Kanelo (2. mesto)

Mateja Kopinšek

TIL IN KANELO

Z očetom in mamo se je sprehajal po mestu. Po pravljičnem mestu, okrašenem z lučkami. S stojnic je dišalo po toplem čaju in piškotih. Videl je rdeče rokavice, prav takšne, kot mu jih je lani prinesel Božiček. Ozrl se je naokrog. Ljudje so si za sprehod po mestu nadeli nasmehe na premražene obraze, ki so jih nežno božale snežinke, in hiteli drug mimo drugega. Nihče ni opazil plakata na avtobusni postaji, na katerem je sameval črnček z napetim trebuhom. Til se je zastrmel v dečkove žalostne oči. Na plakatu je pisalo: »Pomagaj, lačen sem!«
Globoko je plaval v svojih mislih, ko se je na nebu nekaj premaknilo. Predramila se je Luna. Ni bila v svoji beli obleki. Ni razsvetljevala ulic. Za to so poskrbele mestne luči in lučke na božičnih drevesih. Deček je radovedno pogledal v noč. Komaj je našel Luno, ki se je leno pretegovala na nebu. Počasi je odprla veke in zazehala. Til ji je pomahal in Luna mu je pomežiknila. Začela sta klepetati kot stara prijatelja. Tila je zanimalo, zakaj je deček s plakata tako žalosten. Brez besed ga je vzela v naročje in skupaj sta odplavala na drugo stran sveta. Tja, kjer je Luna oblečena v belo obleko. Kjer ni luči, da bi svetile namesto nje.

Ustavila sta se pred kupom vej, napacanih z zemljo. Til je zlezel iz Luninega objema in negotovo obstal na dvorišču. Zemlja je bila razpokana od želje po dežju, ki bi jo nahranil. Vse je bilo tiho. Čutil je le hladen nočni vetrič. Želel si je na toplo, zato je previdno pokukal v kolibo, ki je izgledala kot nemočen zajec v levjih krempljih. Premaknil je nekaj vej in v kočo je posijal snop mesečine. Otrokov pogled je potoval po kolibi. Ustavil se je na ognjišču, kjer so tlele zadnje veje in slabotno grele kolibo. Ob ognjišču je na cunjah spal deček s plakata. K sebi je stiskal sestrico. Mame in očeta ni bilo. Nekaj je zašumelo. K Tilu je pristopicala kokoš. Vendar ne takšna, kot ga je pozdravljala pri babici na deželi. Bila je manjša, mršava. Zazdelo se mu je, da njene izbuljene oči prosijo za zrno žita. Začela se je oglašati s hrapavim glasom. S svojim kokodakanjem je prebudila fanta. Ko je v kolibi opazil Tila, se je zelo prestrašil. Dečka sta brez besed strmela drug v drugega. Čudila sta se svoji različnosti. Tila je premagala radovednost in vprašal ga je po imenu. Deček se je predstavil kot Kanelo. Tilu je odstopil nekaj cunj za prenočišče. Opazovala sta se in molčala. Premagal ju je spanec.
Zgodaj zjutraj je Kanelo zbudil svojega gosta. Razložil mu je, da mora po vodo. Til se mu je z veseljem pridružil. Sestrico sta pustila spati. Ko sta zapuščala kolibo, so ji brezskrbne sanje na obrazu risale nasmešek. Kanela ni skrbelo zanjo. Navajena je bila potrpežljivo čakati.
Pot je bila dolga. Hodila sta med suhim grmičevjem. Dečka sta med potjo molčala. Tila je razjedala misel, kako lahko Kanelo živi sam v vasi, kjer ni ne šole ne trgovine, kamor bi si šel po pouku po bombone. Ni vrtca, kamor bi mama zjutraj odpeljala sestrico. Ničesar ni, kar bi ga spominjalo na njegov vsakdan. Pretrgal je jutranjo tišino in svojemu novemu prijatelju začel pripovedovati o sebi. Kanelo je začudeno poslušal zgodbo o lepem življenju ljudi na drugi strani sveta. Nato se je tudi sam opogumil in začel pripovedovati svojo zgodbo. Že celo večnost je na tem svetu sam. Očeta so ubili v plemenski vojni, še preden je na svet prijokala sestrica Abiba. Bolehna mama je kmalu po porodu umrla. Naučil se je skrbeti zase. Ve, da je le od njega odvisno, ali bosta s sestro preživela.
Še sama nista vedela, kdaj sta prehodila vso pot. Ko sta se bližala kolibi s polnim vedrom vode, jima je nasproti pritekla Abiba. Po dolgih dneh se je razveselila požirkov sveže vode. Kanelo je brez zajtrka moral v vas. Z možmi se je odpravil na lov. Til je ostal z Abibo. Naučila ga je igre s kamenčki. Ko se je Kanelo vrnil z dela, se jima je pridružil. Otroci so se brezskrbno igrali, dokler jih ni premagala utrujenost. V kolibi se je Kanelo stisnil k sestrici, ki je takoj zajadrala po morju sanj, Til pa se je zvil v klobčič ob ognjišču, da mu je bilo toplo.

Predramila ga je Luna. Nastavila je krajec, da se je Til lahko povzpel nanjo. Med potovanjem ga je želel premagati spanec, vendar so mu po glavi švigale misli o afriškem prijatelju, ki se mora boriti za preživetje. Luna je slišala njegove misli. Spomnila se je, da ji Oblak dolguje uslugo. Tilu je obljubila, da bo narava v Kanelovi vasi prizanesljivejša. Kanelo in njegovi sosedje bodo imeli vedno dovolj vode.
Til je z Luninega naročja zlezel pod domačo odejo in se v mislih zahvalil za toplo sobo, posteljo, igrače, ki ga objemajo, ko zaspi, in varujejo pred grdimi sanjami. Sladko je zaspal. Mamina mehka dlan in nežen glas sta ga zjutraj predramila v resničnost. Po obilnem zajtrku je šel s starši nakupovat za praznično večerjo. Na avtobusni postaji je spet s plakata zrl Kanelo. Vendar ni bil žalosten. Njegove črne oči so se veselile prijaznejšega življenja. Til si je oddahnil.
Nestrpno je čakal Lunine novice. Prav nič ga ni zanimalo darilo, ki mu ga je prinesla babica. Ni se dal zmotiti, ko je družini poizkušal razložiti, kaj je doživel ponoči. Nejeverno so se mu nasmihali in se spogledovali. Babica ga je nežno objela in mu položila v naročje velik zavoj. Nogometna žoga! Kako vesela bi bila njegova prijatelja, če bi dobila takšno igračo.
Končno se je počasi prizibal mrak. Til se je hitro kot le malokdaj oblekel v pižamo, umil zobe in zlezel v posteljo. Mama mu je na lice pritisnila še poljubček in odšla iz sobe. Zatiskal je oči in čakal, da zaspi. Da Luna potrka na njegovo okno. Čakal je in čakal, zaspančki pa še kar niso hoteli zatisniti njegovih vek. Ker je bil preveč neučakan, se je skobacal k oknu in gledal v Luno, ki je še trdno spala. Naenkrat je v njej videl obris. Ni si ga znal razložiti. Luna se je v spanju zakotalila po nebu in v njenem odsevu je zagledal Kanela in Abibo, kako se veselita dežja. Pomislil je, da se je kujal ob babičinem darilu. Kanelu pa toliko pomeni dež! Nenadoma je na nebu opazil nenavadno sled, ki se je bližala Luni. Debelo je pogledal. Čez nebo se je vendar peljal Božiček! Ko je dobri mož ob oknu videl Tila, se je odločil, da bo z njim spregovoril nekaj besed. Til je bil presrečen. Hitel mu je razlagati, da lahko letos vsa darila nese Kanelu in Abibi. Sam ima že tako ali tako veliko igrač. Božiček se je prijazno namuznil Tilovi pripovedi. Bil je navdušen nad njegovo željo. Usedel se je v svoje pisane sani in se odpeljal v nebo. Po poti so mu mahale zvezde in se veselile za vse otroke, ki bodo nocoj obdarovani. Tudi Tilu je bilo toplo pri srcu. V mesečini je videl Kanela, ki maha v zahvalo. Srečen je smuknil v posteljo in pomirjen zaspal. 

Pravljica Sanjati lepe sanje (3. mesto)

Sara Muznik

SANJATI LEPE SANJE

1.

S pisanim robcem je mahalo dete okroglih oči iz postelje, ki je stalo na štirih nožicah. Njen mladi oče z nekaj sivimi lasmi, je zavijal njena gola stopalca nazaj v odejo in ves čas zaskrbljeno čebljal, kako noče oditi, ko je njegova hči bolna. »Ati pojdi,« je ponavljala deklica s svojim prehlajenim glaskom in vlekla za rep progasto mačko, ki se je skušala nastaniti na njenem majhnem trebuhu. »Komaj si začela hoditi v šolo in si spet doma,« ji je rekel in jo opazoval, kako drobi po vsej odeji piškote s čokolado, s katerimi jo je on na skrivaj zalagal. Zavrtel je globus, ki je stal na njeni nizki nočni omarici in s prstom drsel po modrih in zelenih lisah. »Tokrat grem kar daleč,« je rekel otožno, »vendar se kmalu vrnem.« Toda ona je bila vajena njegovih potovanj in ga ni poslušala. Na glas se je smejala kdo ve čemu, da so se oranžne pomaranče kotalile mimo njene glave. Očka jo je poljubil na mehke lase, skuštrane od ležanja v postelji, in ko je ugasnil luč otroške sobe, se je globus še vedno tiho vrtel.

2.

Ob robovih ceste so tekli potoki umazane deževnice. Deček je bos hodil po njej s kartonasto škatlo v rokah. »Zakaj si nehal prodajati?« je kričal njegov oče, ko je za sabo zaprl vhodna vrata. Deček je v odgovor spustil premočeno škatlo z lovilci sanj na tla in pomolil v prazno lonček s kovanci. Bil je slep. »Koliko si jih prodal?« je ostro vprašal oče in vzel denar. »Enega, nekemu moškemu iz zahoda,« je rekel deček povsem mirno. »Prehitro si odnehal! « je norel oče in se tresel, kot da bi bil on tisti, ki je stal na dežju. »V takem vremenu na ulici ni turistov,« se je branil deček. »Poleg tega mi je dal več denarja, kot sem zahteval.« »Preobleci se, ves si moker,« je rekel oče in potem ni nihče več rekel nič. Ko se je majica na fantovem hrbtu končno posušila, je zaspal.

3.

Bosa stopala so puščala odtise na mrzlih ploščicah in rjav lepilni trak je vihral za to poskakujočo podobo v svetlo rumeni pižami. »Sem mislila, da si bolna,« je zaklical ženski glas iz kuhinje, ko je deklica tekla mimo. Čez nekaj minut je mati tiho priprla vrata njene sobe. Punčka je stala na kupu pomečkane odeje na postelji in se tresočih nog trudila, da bi obesila nekaj na kljuko strešnega okna. Mamica je iz zasede skočila izza vrat, jo pograbila za rebra in se z njo vrtela kot vrtavka, da je vse drvelo mimo; škatle pisanih barvic, koščki sestavljanke v kotu, modre skodelice za čaj in celo tisti njen globus se je vsake toliko časa prikazal, potem pa takoj spet izginil. »Kaj si obešala?« je vprašala hčerko, ko se jima je nehalo vrteti v glavi. Dvignila jo je v zrak in deklica se je stegnila k strešnemu oknu ter se s prsti dotaknila lovilca sanj, da so nitke na rahlo vzvalovile. »Lovi tvoje sanje,« je z otroškim glasom razlagala. »Ati mi ga je po pošti poslal s potovanja. Pravi, da ulovi kar je lepih sanj, kar pa je grdih, jih pusti mimo. Da se bom lažje pozdravila, mi je napisal,« je pojasnila in kazala na pomečkane papirje na tleh.

Tisto noč je dež nežno škrabljal po njenem strešnem oknu in jo vedno bolj uspaval. Nebo je bilo vijolično in nekaj bledih zvezd ji je svetilo na čelo. Kadarkoli je odprla oči, je videla lovilec sanj nad svojo posteljo. Po nekaj minutah so težke modre veke ostale zaprte in pomečkan robec se je počasi zazibal na lesena tla.

4.

Pogrezala se je globlje in globlje v svojo perjanico in nebo nad njo je bilo še vedno vijolično, le za odtenek svetlejše. Nato pa je na bledi luni opazila čepeti mačko. Čez mačkino puhasto dlako so se vile proge, zdaj oranžne, zdaj rožnate barve. Tkala je njene sanje iz ogromnega kosma volne in jo povsem prevzela s svojim predenjem. Deklica je presenečeno zlezla izpod
odeje in iz njenih širokih rokavov se je, kot iz raztrgane blazine, usulo drobno perje. Vstala je in se vrgla na hrbet v mehko posteljo. Nič je ni bolelo, nič več ni bila prehlajena. Ugotovila je, da sanja. In počutila se je odlično. Naredila je preval in pristala na tleh, ki so bila topla in udobna. Pohodila je nalivno pero, ki se je tako kot ona, valjalo po tleh in njegovo črnilo se je razlilo po vsej sobi. Plesala je v njem in puščala odtise za sabo, skakala je po postelji in svojo pikčasto odejo naredila se bolj pikčasto z odtisi črnila na njej. Ker je ni bilo strah, da bi s kravalom zbudila mater, je razgrajala, kakor je zmogla, vse dokler ni zazvonilo na njeni pisalni mizi. 

Najprej je utihnila. Roke so ji omahnile ob telesu in kar obstala je tam v zgubani pižami s čopom na glavi. Njena miza se je še naprej tresla; zvonila je z magičnim zvokom, prihajajočiml izpod kupa igrač in puloverjev, ki jih je nosila v šolo. Očarano je odhlačala do mize, z enim ali dvema zamahoma je pometala igrače na tla in pred njo je še vedno zvonila in poskakovala na mestu zelena konzerva.

5.

To se mu še ni zgodilo.

Deček je vedno vedel kdaj sanja, ker je samo v sanjah videl. Sanjal je svoj kraj, kakor se ga je spomnil iz otroštva in kakor se mu je risal v mislih, ko je z roko drsel po ograjah, ko je pod nogami čutil droben pesek, ko si je ponesel vodo iz reke k obrazu in ujel vonj po umazaniji in algah, ali ko ga je neslo mimo tržnice in je vedno vedel kaj kje prodajajo; ribe, sadje, kruh, riž, zelenjavo in celo obleke. Poznal je vonj škatel, ki jih je uporabljal za svojo majhno stojnico, poznal je nitke in peresa, lesene koščke in vrvice, ki jih je uporabljal, ko je izdeloval lovilce sanj. Te si je izmišljeval vedno v sanjah. Podnevi je izdelal takšne, kot si jih je zamislil in nikoli ni bil en enak drugemu. Ponoči je od daleč opazoval svoje življenje, nič drugega. To niso bile lepe sanje, bile pa so njegove in sčasoma tudi ničesar drugega ni pričakoval.

Zdaj pa je v svojem žepu prvič našel konzervo. Vrv, na katero je bila privezana, se je vila v neskončnost, vendar njega to ni čudilo. Takoj je dojel, da mu je uspelo, čeprav mu do sedaj še ni; in ni nameraval izgubljati časa. Tekel je na ulico, skril se je pod eno izmed stojnic in na plan potegnil zeleno konzervo. Ta se je rahlo tresla, imel je občutek, da je ravno tako vznemirjena kot on; potem jo je previdno nesel k ušesu in ostal popolnoma tiho. Zavedel se je, da glas prihaja od daleč, bil je to dekliški glas, neprišteven zaradi spanca, mehak in srečen. Poslušal je njeno dihanje, po ušesu so ga požgečkali njeni mehki lasje, a on je ostajal tiho.

6.

Na drugi strani ni slišala ničesar, zato je odmaknila konzervo od glave. Še vedno držeč jo v rokah, je opazila mačko, ki je spustila volno iz tačk. Pretegnila je svoje dolge šape, nato pa skočila dol z lune, za trenutek pristala na njenem globusu, ki se je zdaj začel vrteti z neznatno hitrostjo in takrat se je deklica zavedla, da se sanje razblinjajo. Podobe so postale vse manj jasne in zaradi vrtečega globusa se je še njej zvrtelo; skušala je zgrabiti mačko za rep, pa ji je ušla in deklica je padla na tla.

Barve so že popolnoma izginile, z njimi pa vsa toplota in pripadnost, ki jo je čutila. Za hip je obstala v vmesnem prostoru, ki ni vseboval drugega kot bolečo belo svetlobo, kot bi v njene zaprte veke sijala močna luč. Takrat ga je zagledala. Ni ga poznala, bil je deček, starejši od nje in njegove poteze so bile nenavadne, njej povsem neznane. Ni bil videti zmeden, ona je to vsekakor bila; pravzaprav je v njegovih očeh, ki so bolščale v prazno, zaznala nekaj krivde, preden ga je odneslo mimo. Iz njegovega žepa je visela zelena konzerva enaka njeni. Potem pa, kot bi bilo vsega konec.

7.

Tla, ki so jo objela, niso bila prav nič podobna njeni postelji. Pred očmi se ji je izrisala črno-bela podoba neznane pokrajine, obrnjena na glavo. Zlezla je na noge in ugotovila, da je izgubila svoje čevlje. Hodila je po makadamski blatni poti, kot bi jo nosila luna, mimo je drla ogromna, umazana reka, nekaj ljudi je izmenjavalo tovor na čolnih. Hodila je dalje in se ustrašila črnega psa, ki se ji je zapletel med noge, zakričala je in ljudje ob cesti so se zazrli vanjo. Sumničavo so jo opazovali izpod svojih strganih oblačil, hirali so na cesti, posuti s prahom in božali potepuške mačke. Deklica je začela teči, vendar zgradbe niso postajale nič lepše ali prijaznejše, le ljudje so bili vse bolj nenavadni in neznani. Njihove prazne oči so v njej zbujale paniko, a hkrati so jo te temne oči spomnile na nekoga ...

Skrila se je h kupu škatel in iz žepa potegnila magično konzervo. Nekaj časa jo je valjala po rokah, iskala je kakršen koli gumb ali napotek, ki bi ji pomagal, a konzerva je bila še vedno sarno konzerva in vrv, na katero je bila privezana, še vedno neskončna. Prislonila jo je k ušesu, za hip se je zazrla v nebo, pa ni znala presoditi ali je še zmerom noč ali je vedno tako temačno, potem pa, ne glede na to, ali jo bo na drugi strani konzerve kdo sploh slišal ali ne, zahtevala, da hoče domov.

8.

Njegova konzerva je ležala sredi mehke preproge in ignoriral je obupan glasek, ki je govoril v njemu neznanem jeziku. Povsem se je zavedal, kaj mu govori. Ležal je na njeni postelji in opazoval po odeji raztresene barvice. Toliko različnih barv še ni videl in bil je povsem prevzet od njihove lepote. Potem je deklica začela jokati. Jokala je tiho in žalostno, obupano in izgubljeno in to je bil najlepši zvok, kar ga je kdaj slišal; zvok čiste ljubezni do svojega doma. Dvignil je konzervo. Spregovoril je v svojem jeziku, vendar ni bil presenečen, da ga je deklica razumela, saj je tudi on razumel njo. »Hočem svoje sanje nazaj,« je zahtevala in si brisala solze v umazano koleno. »Če mi hočeš vzeti te sanje, zakaj ne vzameš še moje realnosti?« je muhasto rekel. A slišal je reko nekje v bližini, njen nepopustijiv tok, kričanje ljudi, lajanje, slišal je deklico, ki je še vedno jokala in zavedel se je, da tega sveta ni vajena, da kljub vsemu, ne pripada njej, temveč njemu. Žalostno je zavzdihnil se še zadnjič ozrl po prijetno topli sobici, potem pa pustil, da so se vse barve razlezle v eno.

9.

Kjer se črna preliva v rumeno in bela v turkizno, sta se drugič srečala deček in deklica. Sprva sta premerila drug drugega, potem pa visoko zgradbo pred seboj, ki je bila včasih šolsko poslopje. Učilnica na koncu hodnika je bila prazna, le star zemljevid je visel na steni in po tleh so tekle vse barve, kar jih je, v potokih. Otroka sta premerila zemljevid; pokrajine, ki so tu delovale tako blizu, so bile v resnici daleč stran. V roke sta zajela barve in pobarvala razdalje in razlike med njimi, zabrisala sta vse meje in porisala vse puščave, dokler ni bil zemljevid povsem prekrit z barvo. Takrat je deček začutil prvi žarek svetlobe na licu in se ustavil. Deklica ga je presenečeno pogledala. »Odhajam domov,« je rekel. »Moja realnost vzide prej kot tvoja.« Potem se je nasmehnil in s svojo roko, polno barve, segel v njeno. 

10.

Deček in deklica, ki se nista nikoli zares srečala, saj sta živela na različnih koncih sveta, sta se zbudila ob isti uri. Deklica je odgrnila odejo in sedla pokonci, zgodnje jutro je na nebu že zarisalo rožnate proge in nekje v daljavi so ptice letele daleč, daleč stran. Potem je vstala in izpod postelje privlekla na dan platno. Deček je odprl oči in se zdrznil. Začel je tipati okrog sebe, dokler ga ni našel. Platno je zašumelo pod njegovimi dlani kot prhutanje ptic nad deročo reko. Zavezala sta si vezalke in odšla skozi vrata. Deklica z majhnimi in hitrimi koraki, deček z velikimi in odločnimi; še vedno tako zelo narazen sta si hodila nasproti in v roki sta nosila platno; sliko, ki sta jo naslikala skupaj, sliko drugačnega sveta, v katerega želita odrasti.

Pravljica Minka in žemlja (ožji izbor)

Karla Ivanov Hotko

MINKA IN ŽEMLJA

Nekoč je v Mali vasi, v kateri je bilo sedem malih hišic z rdečimi strehami in kamnitimi dimniki, živelo sedem otrok. Mala vas je stala na hribu in otroci so morali vsak dan v dolino v šolo, nazaj pa so se utrujeni vračali po strmini domov. Minka je bila od vseh otrok najmanjša in zato je s torbo na rami iz šole najtežje hodila.

Ljudje v Mali vasi so bili revni, saj so se preživljali predvsem s poljedelstvom, vendar je bila njihova zemlja kamnita in ni dajala veliko pridelka. V največji in najbogatejši hiši v vasi, ki je imela v svojem pritličju bogato založeno trgovino, pa je živela trgovka Meta. Meta je bila zelo skopa in revnim ter obubožanim ni nikoli poklonila hrane, če so zanjo prosili. Tudi družina male Minke, tako kot druge družine v vasi, ni imela dovolj hrane. Otroci so zato vsako popoldne, ko so se vračali iz šole, v izložbi trgovine z veliko slastjo opazovali bombone, zavite v zlat papir, ki so se svetili v velikih steklenih posodah; slastne čokoladne kroglice na srebrnih pladnjih, ki so bile polnjene z mandlji ali sadjem ter hrustljavo zapečene žemlje, ki so se bohotile v veliki leseni košari. Vsak dan so se na poti iz šole pogovarjali, kaj bi si želeli iz trgovine in mala Minka si je vedno želela, da bi dobila eno izmed žemelj, ki so se zlato svetile iz košare.

Nekoč pa je reven berač, ravno ko so otroci odhajali v šolo, po hribu težko vlekel velik lesen voziček, v katerem je imel natovorjeno kamenje. Na pragu trgovine je takrat stala trgovka in berač jo je prosil za kos kruha. Trgovka ga je jezno napodila z metlo. Berač se je njene jeze ustrašil in padel, njegov voziček pa se je skotalil po hribu navzdol. Ko so otroci videli, kaj se je zgodilo, so začeli teči za vozičkom, ki se je ustavil čisto v dolini, se zaletel v velik hrast in se preobrnil. Vsi kamni, ki jih je berač vozil v vozičku, so ležali raztreseni naokoli. Otroci so jih vse do zadnjega pobrali in s skupnimi močmi poln voziček pripeljali nazaj. Ko je žalostni berač opazil, da so pripeljali nazaj cel voziček in da so pobrali vso kamenje, je v zahvalo vsakemu izmed njih poklonil po dva kamenja. Otroci sprva niso vedeli, kaj bi s kamenjem, berač pa je rekel, da naj vsak izmed njih po en kamen položi na njivo pred svojo hišo, drugega pa naj obdržijo zase in si ob tem nekaj zaželijo.

Ubogali so ga in položili en kamen na vsako njivo, drugega pa so obdržali in si ob tem nekaj zaželeli. Nekateri so hoteli, da bi imeli namesto kamenja v žepu bombone, drugi so si zaželeli čokoladne kroglice, Minka pa si je zaželela dišečo, pravkar pečeno žemljo. Nenadoma so se jim želje izpolnile in kamenje se je spremenilo v slaščice. Otroci so imeli polne žepe dobrot, ki so jih s slastjo pojedli. Ko so se tisti dan vračali iz šole so opazili, da po njivah in okoli hiš, kamor so zjutraj postavili beračevo kamenje, raste žito in povrtnine in kadarkoli so nato pridelek pobrali, je na istem mestu takoj zrasel nov. Od takrat dalje je zemlja vedno bogato obrodila, da so imeli vsi dovolj hrane. Trgovine zato ni nihče več potreboval in zlobna trgovka Meta je obubožala, vendar so ji dobri ljudje vedno darovali hrano, kadar jo je potrebovala. Minki pa se je izpolnila največja želja, saj je lahko vsak dan jedla sveže pečeno žemljo.
Berača od takrat dalje niso več videli. Odšel je v druge vasi in mesta, saj v Mali vasi nihče več ni bil lačen.

Pravljica Pogumni otroci iz vasi Tošua in njihov srebrni napev (ožji izbor)

Slavica Uršič

POGUMNI OTROCI IZ VASI TOŠUA IN NJIHOV SREBRNI NAPEV

Bilo je nekoč, čisto na jugu črne dežele je stala majhna vasica Tošua. Ne samo suša, ki je bila neusmiljena in je sušila vodnjake, pustošila polja, da niso več obrodila žita, tudi črna smrt se je plazila po kočah in ugašala življenja, črna smrt, ki ni izbirala, kajti dotikala se ni samo odraslih in ostarelih ljudi, dotikala se je tudi otrok, komaj rojenih in tako je vsak dan za vedno utihnil jok komaj rojenega otroka. Vse te tegobe, ki pa so se plazile ne samo v vasi Tošua, ampak so domovale po vseh podobnih vaseh na vroči črni celini, ki je ječala zaradi suše razpokane zemlje, vse te tegobe so izbrisale z obrazov ljudi izraz sreče. Namesto te se jim je njihov obraz narisala topa žalost in brezup. 

V vasi ni bilo več slišati brezskrbnega smeha in živžava otrok. Otroci so pozabili na igre, saj so morali hoditi tudi po dan hoda oddaljeno bližnjo vas po vodo, kajti njihov vodnjak sredi vasi je usahnil. 

Skoraj na koncu majhne vasi Tošua je stala koča, v kateri je prebival Habid. Ostal je sam, Samcat. Črna smrt mu je vzela starše, lakota in bolezen pa tri brate in sestrico. Neusmiljena čma smrt je zatisnila oči tudi babici Šani. 

Še preden je babica Šana izdahniia dušo, je Habidu povedala zgodbo o Belem človeku. "Nekje daleč, daleč na svetu na severu, kjer sonce ni tako pekoče, kjer je dovolj vode in polja bogato obrodijo, živi Beli človek. Ni vesel ta človek. Obraz mu je vkovan v trdo nedostopnost in hlad veje iz njegovega pogleda. Čeprav je gospodar neba in zemlje, vseh vod in polj in si misli, da ima vsa bogastva v svojih zlata polnih skrinjah, ta Beli človek ni srečen. Manjka mu nekaj, po čemer hrepeni noč in dan, manjka mu nekaj, kar kljub bogastvu, ki ga ima, ne more kupiti, to so solze. Vse bogastvo bi Beli človek dal za solze. »Samo srebrni napev bo iz vaših oči izvabil solze, raztopil led v vašem srcu in v vaši duši bo odzvanjala sreča!« Tako mu je dejal osivel učeni mož v Belem dvorcu. Beli človek je dal kupiti vsa glasbila sveta, vendar iz njih noben glasbenik ni izvabil srebrnega napeva. Tako je Beli človek, kljub bogastvu, ki ga ima, nezadovoljen in hrepenj po solzah. V svoji Beli palači ukazuje nebu in zemlji in vsem vodam, a ni srečen,« je zaključila svojo pripoved Habidova babica Šana in z velikimi rjavimi očmi, ki so videle mnogo hudega in gorja, pogledala Habida. S komaj slišnim glasom je rekla Habidu: "Habid, ti si rešitelj, edini rešitelj naše črne dežele!«

To so bile zadnje besede, ki jih je babica Šana izgovorila, preden je zaradi črne bolezni, ki ji je počasi pila življenje, zatisnila veke. Nasmeh upanja, da bodo nekoč njeni bodoči rodovi imeli lepše življenje, se ji je narisal na zgubani obraz. Habid je noč in dan razmišljal o zgodbi, ki mu jo je povedala babica Šana. Tudi ponoči je razmišljal o Belem človeku, ki živi daleč na severu, kjer sonce ni tako pekoče in kjer je zadosti voda in polja bogato obrodijo. 

Venomer so ga spremljale besede babice »Habid, ti si rešitev za črno deželo!« Nekega zgodnjega jutra, ko je utrnila še zadnja zvezda, se je odločil. Čim prej mora priti do Belega moža. V vasi Tošua je bilo zaradi bede, suše, bolezni in lakote vsak dan manj prebivaleev. Od otrok so ostali le še tri deklice: Haliba, Likoha, Pehna, stare od pet do devet let, in od dečkov še Hebro, Ohrim, Hadib in Habid, stari od osem do dvanajst let. Habid je prijateljem povedal o svojem razmišljanju in odločitvi, da je potrebno priti do Belega človeka, kajti le-ta lahko reši črno deželo pred pogubo. Prijatelji so Habida poslušali, ker so ga spoštovali, kajti bil je pameten in razsoden deček, ki je moral zaradi bolečih spoznanj zgodaj odrasti. »Lahko greste z menoj. Kdor noče, lahko ostane,« je dejal Habid svojim prijateljem. Noben od otrok ni hotel ostati. 

Preden so otroci krenili na dolgo pot proti severu, je šel Habid z belim vrčem od koče do koče in zbiral solze ljudi. V kočah je bilo malo ljudi, mnogo od njih že na smrt bolnih. Žalost in pekoča bolečina je bila narisana na njihovih obrazih. Ko jim je Habid povedal, da bo s svojimi prijatelji odšel na pot do Belega človeka, ki ima moč rešiti črno celino pred kruto bedo, ki jo povzročajo suša, bolezen in lakota in da zato zbira solze za vladarja sveta, je v očeh še edinih prebivalcev vasi Tošua zasvetil žarek upanja. Habidu so v bel vrč natočili svoje, od gorja, bolečin in neskončne žalosti, grenke solze. Habid je šel še do zadnje koče v vasi. V njej je Habida sprejela boleča tišina. Sredi koče je mlada mamica pestovala mrtvo, komaj rojeno dete. Ko ji je Habid povedal, zakaj potrebuje solze, je mlada mamica z žalostnimi očmi pogledala mrtvega otroka in s temi očmi je brez besed povedala Habidu, da so njene oči usahnile, kakor vodnjaki. »Nimam jih več. Vse sem, izjokala. To je moj peti otrok, ki mi je umrl.« Otožno je pogledala mrtvega otroka in ga stisnila k sebi. Habida se je dotaknila njena bolečina. Dvignil se je že, da bi odšel, ko mu je mlada mamica rekla: »Samo eno solzo še imam, solzo upanja, to ti lahko dam.« In v Habidovo posodo natočila edino solzo, ki jo je od vsega hudega, ki ga je doživela, še premogla. 

Ob mladi luni so se otroci iz vasi Tošua odpravili na dolgo pot proti severu, kjer v beli palači, katero straži sedem stražarjev, stanuje Beli človek. Goreča želja po odrešitvi in srce sta jih vodila po poti, ki je vodila do Belega gospodarja. Bosi so se odpravili na pot in za seboj v pesku puščali krvave sledi, a niso se ozirali na bolečine. Sedem krat sedem je sonce vzšlo in zašlo, ko so pogumni otroci iz vasi Tošua dospeli do Belega dvorca Belega gospoda. Začudili so se, v kako ogromni palači prebiva en sam mož., ki ga varuje sedem orjaških čuvajev. Strogi in hladni so bili pogledi teh čuvajev in kljub mili prošnji otrok, da bi radi prišli do Belega človeka, jih le-ti niso pustili. 

Habid se je domislil: »Zapojmo našo pesem!« In res so otroci pričeli peti. Iz njihovih grl je prihajal tako lep srebrn glas, da se je celo voda v potokih ustavila. Umirili so se vetrovi, nebo se je še bolj pomodrilo, vse zaradi srebrnega napeva, ki je prihajal iz otroških grl. Pesem je govorila o hudih stiskah, bedi, pomanjkanju, lakoti, žeji, nemoči proti črni smrti. Njihov napev je bila ena sama velika prošnja: »Beli človek, pomagaj nam, reši našo črno deželo.« In ta srebrni napev otrok iz vasi Tošua je zaslišal tudi Beli človek, ki je sameval v svoji sobani. Napev se je dotaknil njegovega srca in po licih mu je pričelo teci nekaj toplega. »Solze, to so solze!« je ves srečen ponavljal Beli gospod in si od sreče z njimi umival obraz. Vsa glasbila sveta mu jih niso mogla izvabiti. Srebrni napev otrok paje naredil čudež. 

Beli človek je takoj ukazal, naj mu pripeljejo otroke, da se jim zahvali in bogato, z zlatom poplača. Mogočni stražarji so na ukaz Belega človeka brez ugovarjanja pustili sedem otrok iz vasi Tošua v Belo palačo. Deklice Haliba, Likoha, Pehna in dečki Hebro, Ohrim, Hadim in Habid so stopili pred Belega gospoda. Velike črne oči so gledale Belega človeka in roteče prosile. Pogumni Habid je stopil pred Belega človeka in mu podal bel vrč, v katerem so bile solze, tudi poslednja solza mlade matere iz njihove vasi. »Samo te solze so nam še ostale. Vse druge so v očeh ljudi črne celine usahnile, kakor so usahnili naši vodnjaki. Belega človeka prosimo, da s svojo močjo zopet stori, da se napolnijo vodnjaki, reče zemlji, da obrodi dovolj žita, ukaže črni smrti, da odloži svojo koso.« Beli človek je v svoje roke prijel ponujeni vrč, v katerega so bile potočene zadnje solze prebivalcev vasi Tošua. Nagnil je vrč in pričel piti iz njega nabrane solze. Grenke so bile solze ljudi vasi Tošua, najbolj grenka je bila solza mlade mamice, ki je darovala poslednjo solzo, ki jo je še premogla. Beli človek je Habidu podal prazen vrč. Od žalosti je milo zajokal. Solze so mu topile led okrog srca. 

Svojim služabnikom je ukazal, da z najbolj bogato pojedino pogostijo otroke, čigar srebrni napev mu je izvabil solze, edino, kar mu je v življenju manjkalo in ni mogel kupiti, niti z vsem zlatom, ki so ga bile njegove skrinje polne. Pogumni Habid je zopet stopil pred Belega človeka in dejal: »Beli človek, mi ne moremo tukaj jesti in piti, ko pa v vsej naši črni deželi ljudje umirajo od lakote, žeje, mnogih bolezni, zato, Beli gospod, zato ne moremo. Ne bi bilo prav.« je zaključil Habid. »Poplačal vam bom,« je dejal Beli človek otrokom. »Poplačal v zahvalo za vaše neprecenjeno darilo, za vaš srebrni napev, ki mi je vrnil solze. Storil bom vse, kar želite.« 

In tako je Beli človek res izpolnil želje pogumnih otrok iz vasi Tošua. Po vsej črni celini so se vodnjaki napolnili, polja rode mnogo žita, bolezni in in črne smrti ni več. Zopet je slišati brezskrbni in razposajeni otroški smeh. Že večji otroci so začeli hoditi v šole, njihovi starši se vesele bogate letine žita, vodnjaki so vedno polni vode. Na črni celini vlada blaginja in vsi ljudje so srečni. Če boste ob svetli luni in neštetih zvezdah na nebu zaslišali napev, srebrni napev iz mladih grl, ob katerem se tudi voda v potokih ustavi, veter umiri, nebo bolj pomodri, vedite, da je to srebrni napev pogumnih otrok iz vasi Tošua, vedite, da je ta srebrni napev rešil črno deželo pred lakoto, žejo, boleznijo. Ampak sedaj ta srebrni napev ne prosi več Belega človeka, ampak se mu zahvaljuje. In nekje daleč, tam na severu, v Belem dvorcu je Beli človek, ki je hvaležen pogumnim otrokom iz vasi Tošua za njihov srebrni napev, ki mu je izvabil solze. Šele sedaj čuti v dnu srca, da je zares bogat.V njegovi duši odzvanja sreča, ker ima nekaj, kar se z vsem bogastvom na svetu ne da kupiti - to so solze, ki so mu stopile leden obroč okrog srca. Svoje zlato iz skrinj pa podarja revnim, bolnim in lačnim ljudem po vsem svetu.

Pravljica Na'Zyia - materinska ljubezen (ožji izbor)

Urška Šantej

NA’ZYIA (MATERINSKA LJUBEZEN)

Daleč stran od naših krajev, na velikem otoku imenovanem Afrika, je prebivala deklica z imenom Na'Zyia. Ona in vsi otroci s tega otoka so bili drugačni od ostalih. Njihova koža je bila čokoladne barve, njihova telesca drobcena in iz oči jim ni sijal žar veselja kakor ostalim otrokom. Ko so se zjutraj prebudili v nov dan, jih niso pričakale mize, obložene z obilnim zajtrkom, imeli niso niti kosa kruha... Njihova edina skrb ni bila, kakšno igračko naj si zberejo v trgovini, ampak kako bodo zaslužili za hrano, da se bodo naslednje jutro zopet lahko zbudili in ugledali sončne žarke. Edino veselje tem otrokom in Na'Zyii so bile njihove mame. Vsak dan so jih, kljub vsem težavam, objele, se jim nasmehnile in jim ob večerih povedale lepo pravljico, zaradi katere so lahko lažje zaspali. Na'Zyina mama je bila pravi zaklad. Čeprav ni imela denarja, da bi hčerki kupila darilo za rojstni dan, je iz krpic in trave sestavila prelepo punčko, s katero je razveselila svojo deklico. Vsak prost trenutek sta izkoristili druga za drugo in si razveseljevali črne dneve, saj je bilo to edino kar sta imeli. Naenkrat pa je bilo lepih trenutkov za našo deklico konec. Njena mama se ob jutru, ki je bilo tako kot vsako poprej, ni zbudila... Niso je predramili ne sončni žarki in ne klici obupane hčerkice. Njene oči so ostale zaprte za vedno in od tistega jutra naprej za Na'Zyio noben trenutek ni bil več srečen. Ves čas je razmišljala o trenutkih, ki jih je delila z mamo. Odraščala je ob spominih, ki so bili edino, kar ji je ostalo. Starejša kot je bila, več otrok je spoznala, ki so doživeli isto usodo kot ona. Prehitro so izgubili svoj zaklad. Predobro je poznala bolečino ob izgubi in zato se je odločila, da nekaj ukrene. Delala je od jutra do večera, zbirala prostovoljce, se žrtvovala in končno ji je uspelo: zgradila je hišo, v kateri je bit prostor za vse otroke, ki so ostali sami. Nudila jim je dom, hrano in najpomembnejše: materinsko ljubezen. Postala jim je druga mama, bila jim je vzor, prav tako kot je bila njej nekaj let prej njena mama. Vsi so jo imeli radi in so ji bili hvaležni za njeno toplino. Na'Zyina hiša še vedno stoji in njeno delo nadaljujejo otroci, ki so bili deležni njene dobrosrčnosti, njihova družina pa raste in raste...

Pravljica Srečna vas (ožji izbor)

Olga Gutman

SREČNA VAS

Bilo je nekoč, pred davnimi, davnimi leti. V srcu Afrike je bila širna ravnina. Bila je vsa zelena, porasla s travo, drevesi in prekrita s polji. Na robu te širne ravnine, prislonjena ob hribe, je bila vas. Kolibe v njej so bile zgrajene iz vej in iz velikih palmovih listov.

Imenovala se je Srečna vas. V njej pa so živeli srečni ljudje. Obdelovali so njive in gojili domače živali. Od časa do časa pa so odšli v pragozd, ki je segal skoraj do vasi, nabirat gozdne sadeže: banane, pomaranče, fige in drugo.V pragozd so hodili tudi na lov. V Srečni vasi so živeli srečni ljudje. Med njimi je bila tudi družina: oče, mati in deček Tadis. Bili so srečni. 

Nekega dne, se je Tadis igral ob vznožju hriba, tik ob izviru, kamor so vaščani hodili po vodo. Naenkrat je zagledal tik ob studencu, kot pest velik, svetel kamen. Zdel se mu je zelo lep in ga je pobral ter rekel: »Odnesem ga domov. Igral se bom z njim« Kot je rekel, je tudi storil. Ko je prišel v vas, je sedel pod košato palmo in se začel igrati s svetlim kamnom. Druge igrače ni poznal, ne on in tudi drugi vaški otroci ne. Njihove igrače so bili kamni in razni sadeži. Še sanjalo se jim ni, da so na svetu žoge in igrače. Namesto žoge so se podili za debelimi kokosovimi orehi ali kakšnimi drugimi okroglimi sadeži. 

Nekega dne pa so v vas prišli tujci. Bili so čisto drugačni, kot ljudje iz Srečne vasi. Toda videti so bili prijazni. Zato se jih niso bali niti otroci. Eden izmed njih se je približal Tadisu in ga nekaj časa opazoval, kako se igra s kamnom. Ob pogledu na lep svetel kamen so tujcu oči kar zažarele. Dalj časa ga je gledal, bolj so mu žarele oči. Čez nekaj časa pa je tujec Tadisa vprašal: »Kje pa si našel ta lep kamen?« »Na hribu. Ob studencu« Tujec je Tadisu dal bombon. Rekel mu je naj ga da v usta, ker je dober. Tadis je dal bombon v usta in lizal ter lizal. Tadis še nikoli prej ni imel bombona v ustih. Zdel se mu je tako sladek in dober. Bil je boljši kot katerikoli sadež, ki so ga nabrali v pragozdu. Bil je celo slajši od dateljnov, ki so jih vaški otroci ponavadi lizali namesto bonbonov. Tujec ga je nekaj časa opazoval, nato pa mu je ponudil celo pest bombonov, če mu da kamen, s katerim se igra. Tadis je malo pomislil, nato pa rekel: »Na, vzemi ga! Jaz lahko prinesem drugega in se z njim igrarn. Gori, na hribu jih je dosti.« Tujec je vzel kamen, Tadisu pa je dal polno pest sladkih, lepljivih bombonov.

Ko je imel tujec kamen, je takoj odšel k vaškemu poglavarju. Dolgo sta se pogovarjala, kaj, tega Tadis ni vedel in slišal, pa tudi ostali vaščani ne. Tujcem se je naenkrat začelo zelo muditi. Še isti dan so zapustili vas in odšli neznano kam. Pa ne za dolgo. Čez sedem dni so se vrnili. S seboj so pripeljali velike stroje. Začeli so kopati v hrib za vasjo rove. Iskali so take svetle kamne, kot je bil tisti, ki ga je Tadis dal tujcu. Pa niso sami kopali v hrib rove in iskali kamne. Za njih so morali to delo opravljati domačini. Tako jim je ukazal vaški poglavar. Vsi moški iz Srečne vasi so po ukazu vaškega poglavarja morali od jutra do mraka delati za tujca. Žene in otroci pa so ostali sami doma. Polja je začela preraščati trava, ker je bilo premalo ljudi, ki bi jih obdelali. Tujec je le malo plačal za delo. V vas je počasi lezla revščina. Samo vaški poglavar je živel dobro, saj mu je tujec bogato plačal hrib za vasjo. 

Studenec, iz katerega so vaščani nosili vodo, je začel bruhati kalno vodo, ki je niso mogli uporabljati. Ljudje in živali so bili čedalje bolj žejni. V vas so se naselile bolezni. Nekega dne pa je silovito zagrmelo. Pa na nebu ni bilo niti enega samega oblačka. Zrušil se je hrib, v katerega globinah so kopali svetle kamne. Pod seboj je pokopal vse, ki so bili v rovih. Med njimi je bit tudi Tadisov oče. Studenec pa je čisto presahnil. Vas je ostala brez vode in brez moških. Ljudje so umirali. Tudi Tadisova mama je umrla. Ostal je sam na svetu. Tujci so pobrali stroje in odšli. Vas so pustili, da je počasi, dan za dnem, izgubljala ljudi.

Srečna vas ni bila več srečna, pa tudi njeni vaščani ne. Nekega dne je Tadis sedel pod palmo in jokal. Bilo mu je tako hudo ko ni imel več nikogar na svetu. Naenkrat pa je k njemu pristopila čudna žena. Bila je velika, večja kot vaški poglavar. Tadis se je ustrašil in je že vstal, da bi zbežal. Pa je spregovorila: »Ne boj se Tadis. Jaz sem dobri duh pragozda. Prišla sem, da pomagam ljudem v vasi. Vzemi to palico! Pojdi na drugo stran hriba, pod katerim je kopal tujec! S teboj naj gredo možje, kar jih je v vasi še živih! Postavi se in palico upogni v lok ter jo drži z vsako roko za en konec. Počasi stopaj naprej in kjer se ti bo palica začela zvijati v rokah, tam naj možje kopajo. Tam je voda. Ko bo pritekla voda na površje, bodo bolezni izginile in polja bodo spet bogato rodila. Lakote ne bo več, in Srečna vas bo spet srečna z ljudmi vred. Nikoli več pa poglavar ne sme prodati hriba tujcu.« 

Ko je Tadis sprejel palico, je duh izginil. Za njim ni bilo več ne duha ne sluha. Tadis je storil tako, kot mu je naročil duh. Odšel je na drugi konec hriba, upognil palico v lok in počasi, korak za korakom stopal naprej. Ko je naredil sedmi korak, je palica podivjala. Začela se je zvijati, da jo je Tadis komaj še držal, da mu ni ušla. »Tukaj kopljite!« je ukazal možem, ki so ga spremljali. Ko so skopali dober meter globoko jamo, je nenadoma bruhnila na dan voda, čista in svetla, kot kamni, ki so jih iskali tujci, ter mrzla kot sam led. »Živijo naš Tadis! Rešil si nas! Ti boš od sedaj naprej naš poglavar! On pa, ki je prodal studenec in hrib tujcu, naj izgine!« 

Od takrat naprej je bil poglavar Srečne vasi Tadis. Prejšnjega poglavarja pa so  spodili iz vasi v pragozd, kjer se je izgubil. Bolezni so izginile iz vasi. Polja so spet rodila in vas je spet bila Srečna vas, v kateri so živeli srečni ljudje. 

Tadis gre v šolo

Ko se je v Srečno vas vrnila sreča, so se nekega dne v njej spet oglasili tujci. To so bili ljudje, ki so hoteli spoznati življenje ljudi v daljni Afriki. Med njimi je bil tudi mladi mož Bojan. Bojana je zelo zanimal bister deček Tadis. Čudilo ga je, kako to, da je poglavar vasi deček Tadis in ne odrasel mož. Tadis mu je povedal zakaj in kako je postal poglavar vasi. Bojan je vse, kar mu je Tadis povedal, sproti zapisoval. Tadis je opazoval Bojana in ni razumel kaj Bojan dela. Zato ga je vprašal: »Kaj pa to rišeš in zakaj?« »Zapisujem vse, kar si mi povedal, da se besede ne izgubijo,« mu je pojasnil Bojan. Prebral mu je tudi nekaj stavkov, da je Tadis videl, da Bojan govori resnico. »Tudi jaz rad znal tako ujeti besede, da ne bi ušle v pozabo,« je rekel Tadis. »Lahko te naučim, da boš tudi ti lahko zapisal to, kar govoriš, vidiš in slišiš.« »Prosim te, nauči me! Tako rad bi  risal take znake kot jih rišeš ti.«

Bojan je začel učiti Tadisa črke. Klicala sta črko za črko po imenu, risala sta jih po zraku, v pesku in nazadnje na papirju. Tadisu je bilo to tako všeč, da ni mogel nehati. Včasih ga je Bojan moral prisiliti, da si je nekoliko odpočil. Pa ni miroval dolgo. Kmalu je spet prišel k Bojanu, da sta nadaljevala s poukom. Tadis se ni mogel načuditi rdečemu svinčniku z radirko na koncu, ki je znal zapisati vse, kar sta Bojan in Tadis govorila. Po nekaj mesecih je Tadis pisal in bral tako lepo kot Bojan. Rad je tudi bral knjige, ki jih je imel Bojan. Ko je začel brati, ni videl in slišal ničesar okrog sebe in ni hotel nehati, šele tema ga je prisilila, da je knjigo odložil. 

Nekega dne si je nek deček iz vasi zlomil nogo. Ni več mogel hoditi in zelo grdo mu je otekla. Zlom je bil zelo hud, tak, da se mu je videla zlomljena kost. Bolelo ga je in jokal je. Starši so se bali, da po tej nogi nikoli več ne bo mogel hoditi. Bojan pa je vzel dve palici in mu naravnal nogo ter jo tesno povil. Čez nekaj tednov se je poškodovana kost zarasla in deček je spet veselo tekal okrog kot pred poškodbo. Tadis se ni mogel načuditi, kako to, da je Bojan lahko pozdravi dečkovo nogo, ko pa niti vrač ni. Bojan je bil po poklicu zdravnik, toda Tadis tega ni vedel.

Nekega dne je stopil pred Bojana in mu rekel. »Bojan, ti si veliki, dobri duh. Pozdravil si dečku nogo. Pokaži še meni, kako se pozdravi  noga in prepodi bolezen! Rad bi pomagal svojim ljudem.« Nekaj te lahko naučim. Vsega, kar bi potreboval, če hočeš zdraviti ljudi pa ne. Moral bi v šolo za zdravnike, če hočeš zdraviti.« »Pa me odpelji v to šolo Čimprej! Rad bi vedel vse, kar veš ti.« Ko je Bojanova skupina zapuščala srečno vas, je Bojan s seboj odpeljal tudi Tadisa. Odpeljal ga je v veliko  mesto.

Tadis je začel hoditi v šolo. Bil je pameten, pa tudi priden. Zelo rad se je učil. Po sedmih letih je postal zdravnik. Potem se je vrnil domov, v Srečno vas. Tam živi še danes in zdravi ljudi, ko zbolijo ali se poškodujejo.

Pravljica 15 milenijskih izzivov (ožji izbor)

Eva Goriup

15 MILENIJSKIH IZZIVOV

Za devetimi gorami in devetimi vodami je živela družina Kovač, ki je štela tri člane: oče Kovač, mama Kovač in sinček z imenom Matjaž. Deček je štel komaj osem let, a že takrat je imel velike cilje. Ko odraste, želi biti bogat. To je bila njegova velika in edina želja. Že od nekdaj mu je največ pomenilo, če sta mu starša kupovala drage in najnovejše igrače. A deliti jih ni hotel z nikomer. Ker je bil edinec, je bil navajen, da starša vso svojo pozornost posvečata le njemu in da mu uresničita vsako željo. Starša sta seveda hotela, da je njun sin srečen in sta mu čim pogosteje kupila kaj novega, drugače ju je Matjaž izzival s tem, da ga nimata dovolj rada in mu zato nočeta kupiti, kar si želi. Nekega dne pa sta mama Kovač in sinek Matjaž odšla po vsakodnevnih nakupih.

Prišla sta v veliko samopostrežno trgovino in mama je začela pri zelenjavi. Medtem ko je izbirala med glavami solate, je Matjaž odkril oddelek z igračami in jo hitro popihal tja. Njegov pogled je hitel od raznih govorečih vojakov do aviončkov in ladjic na daljinsko upravljanje, a ustavil se je pri prav posebni igrači. Bila je kot pravi avto, ravno dovolj velik za otroka, na akumulatorski pogon.

Matjaž je kar zavriskal, ko je zagledal to veliko, drago in zabavno igračo, in odhitel do mame. »Mami, mami, videti moraš kaj sem našel!« je komaj izgovoril in že vlekel mamo za rokav. »Matjaž, a ne vidiš, da ravno izbiram zelenjavo za današnje kosilo? Lahko malo počakaš?« je mama hotela pomiriti sinčka. »Ne, mami takoj moraš z mano!« In tako ni imela druge izbire. Ko je mama zagledala dragi avto, se je sklonila k Matjažu in mu rekla, da je igrača predraga in da ima doma že preveč avtomobilov, sicer ne tako velikih, a na daljinsko upravljanje.

Družina Kovač ni bila ravno bogata. Oče in mama sta dobivala solidno plačo za normalno življenje, a za vsako Matjaževo željo vseeno ni bilo denarja. Matjaž zavrnitve ni mogel razumeti, zato je planil v jok. Mamo je prepričeval, da bo priden, in ji očital, da ga nima rada, ker mu te sanjske igrače noče kupiti, a mama ni popustila. »Ta igrača je predraga, Matjaž,« mu je odgovorila in ga prijela za roko. Odšla je po voziček s hrano in odpeljala sta se domov. Matjaž med vožnjo ni spregovoril niti besedice, a tudi ne pri kosilu in pri večerji. Zgodaj je odšel v posteljo. Bil je razočaran nad mamo, ker po njegovem mnenju noče, da bi bil srečen in mu te igrače ne privošči. Med žalostnim razmišljanjem o dragem avtu je v sobo stopil oče. »Mama mi je povedala, kaj se je dogodilo danes v trgovini,« je začel, »Matjaž, avto je bil res predrag. Saj imaš toliko lepih igrač, vsega si pa res ne moremo privoščiti.« Matjaž je še vedno molčal. »No, samo da veš, da te imava z mamo zelo rada. Sedaj pa zaspi, jutri je nov dan, boš videl, da bo vse dobro.« Tako je oče hotel vzpodbuditi sina in trenutek za tem odšel iz spalnice. Ko je oče odšel, je Matjaž začel razmišljati, kako sovraži svoja starša, potem pa je zaspal. 

A ne za dolgo. Kar naenkrat se je zaslišalo trkanje na oknu. »Trk, trk, trk.« Matjaž je mislil, da sanja, in spet zaprl oči. A spet se je ponovilo. »Trk, trk, trk.« Vstal je in šel k oknu. Hm... nikogar ni bilo zunaj. Odprl je okno in pogledal ven. V tistem trenutku pa je nekaj svetlečega švignilo v sobo in Matjaž je poskočil od prestrašenosti. V sobi je lebdela majhna, simpatična ženska s krili. Matjaž je kar prebledel in vprašal: »Kaj si? Kaj počneš v moji sobi?« Bil je tako prestrašen, da se ni mogel niti premakniti. » Jaz sem dobra vila Dobrovoljčica. Ne boj se me, nič ti ne bom naredila,« se je prestavila in ga skušala pomiriti, »prišla sem, ker me je poslal zbor dobrih vil. Sestavlja ga pet najvišjih vil, ki so najstarejše in najbolj modre. Vsak dan opazujejo otroke po svetu in če opazijo, da je kakšen med njimi, ki ima prevelike zahteve in napačen pogled na svet, določijo eno od dobrih vil, da ga obišče, ga nekaj časa spremlja in ga nauči glavnih vrednot v življenju. Zato so poslali mene, da ti pomagam zaviti na pravo pot.« Ko je Dobrovoljčica nehala govoriti, jo je Matjaž še zmeraj gledal z neopisljivim prestrašenim pogledom in z odprtimi usti, kot da ne bi mogel zajeti dovolj sape. »In k... kaj m... m... misliš sedaj narediti z mano?« je spregovoril s tresočim glasom. »Nič ti ne bom naredila, srček, sem ti že povedala,« ga je vila pomirila s prijaznim glasom, »skupaj bova obletela svet, saj ti hočem pokazati določene stvari, ki jih je otroku težko razumeti, zato ti jih born pokazala.«

Matjaž še vedno ni vedel, ali bi dobri vili verjel in Dobrovoljčica je to opazila, zato je odletela do njega in ga s svojo majhno in toplo ročico prijela za prst. Matjaža je ob tem preplavil občutek toplote, ljubezni in še nečesa, česar pa ni mogel točno opisati. Občutilo se je kot... kot... kot zaupanje. Nič ga ni bilo več strah in ob Dobrovoljčici se je počutil, kot da jo pozna že od nekdaj.

»Samo prepusti se in ne misli na nič,« ga je opozorila in se mu toplo nasmehnila, da bi iz njega pregnala se zadnji kanček strahu. Kar naenkrat se je Matjaž počasi dvigal v zrak, dokler ni povsem lebdel. »Kako si to naredila?« je skoraj zakričal od osuplosti in veselja in ni mogel verjeti, da zares lebdi. »Kot si že lahko opazil, imam čarobno moč in ti bom pomagala razumeti svet,« ga je poučila dobra vila. A preden jo je lahko Matjaž še kar koli vprašal o tem in o dobrih vilah, sta se začela premikati in kot blisk odletela skozi okno v nebo. »Vav!« je osuplo zavzdihnil Matjaž, »zmeraj sem si želel leteti.« Z

Dobrovoljčico sta držeč se za roke, letela čez hribe in doline, čez jezera in morja. Letela sta zelo hitro. Ni minilo dolgo časa, ko je Dobrovoljčica naznanila, da sta prispela do prve točke njunega potovanja, in se spustila ob ocean, ki je ležal pod njima. »Nahajava se v Združenih arabskih emiratih, in sicer v mestu Dubaj. V tem mestu je eden najbolj luksuznih hotelov na svetu. Sedaj te pa prosim, da si pogledaš ocean, ki ga vidiš pred sabo,« ga je prosila Dobrovoljčica. »Uf, grozno smrdi. Če praviš, da je tu blizu eden najmodernejših hotelov na svetu, ne verjamem, da si želi kdo od gostov kopati tu notri,« je rekel Matjaž in si predstavljal, kako sam nikoli ne bi niti prsta namočil v ta smrdljivi ocean. »Vidiš tisto ribico tamle, nedaleč stran v morju, ki kar naprej skače iz vode?« je s prstom pokazala dobra vila na poskočno ribico. »Kaj je z njo?« je začudeno vprašal Matjaž. »S svojimi magičnimi močmi ji bom pričarala glas, da se bo lahko pogovarjala z nama. Mislim, da ti bo ona še najbolje razložila, zakaj to morje tako smrdi,« mu je dejala Dobrovoljčica in še preden je dokončala stavek, je svoje besede že uresničila. Nato je zakričala proti ribici, če jima lahko odgovori, zakaj skače iz vode. »Draga prijatelja, prosim, rešita me. V tej vodi ne morem dihati. Vsa je onesnažena in polna bakterij. Ljudje so izgubili nadzor nad praznjenjem greznic in industrijskih odpadkov v ocean. Voda ni čista, tu umiramo!« so bile zadnje besede ribice, nato je magična moč glasu izginila. Matjaž je ves zgrožen gledal proti ribici, ki je še vedno obupana skakala iz morja. »Dobrovoljčica, ribico morava rešiti! Daj, naredi kaj s svojo čarobno močjo. Prosim te!« »Ne morem ji pomagati. Tu vidiš, v kakšnih pogojih živijo morske živali, ampak ne samo tu, onesnaženost voda najdemo po celem svetu. Tudi v rekah, jezerih. In glavni krivec za to je človek. Mislim, da si že dojel, kakšen je bil namen zbora dobrih vil, ko so sklenile, da te odpeljem na to potovanje. Najvišje vile so opazile tvoje grdo in sebično obnašanje. Razburjal si se zaradi malenkosti in vedno hotel, da ti starša uresničita vse želje. Me bi ti rade spremenile pogled na svet. Na tej poti ti bom pokazala, v kakšnih težkih razmerah živijo drugi ljudje, otroci, matere, živali in spoznal boš, da si lahko srečen ob tem, kar imaš.« je hotela Dobrovoljčica dečku čim bolj enostavno razložiti svoj namen.

Povedala mu je tudi, da dobre vile ne smejo spreminjati sveta s svojimi čarobnimi močmi. Uporabijo jih lahko samo tako, da lahko otrokom čim bolje razložijo tegobe sveta.

Matjaž je bil še zmeraj ogorčen, a že sta potovala naprej. »Kam pa letiva sedaj?« je po dolgem molku spet spregovoril. »V Irak, dragi moj. To je  država sredi Azije. Tu že pet let potekajo neusmiljene vojne. Vzrok zanje pa je bil čisto nepotreben. A to boš razumel šele, ko boš starejši. Moram te opozoriti, da boš videl veliko stvari, ki niso primerne za tvoje oči, ampak moraš potrpeti, če ne, ne boš nikoli razumel, kako ljudje po celem svetu trpijo zaradi vojn.« Letela sta tik nad nekim mestom, ki je bilo uničeno. Mesto so bombardirali, streljalo se je vsepovprek, ljudje so ležali ranjeni na cesti in nihče jim ni mogel pomagati. Matjažu so se ulile solze ob pogledu na kri in grozovit hrup pušk ga je prestrašil. »Ne skrbi, varna sva,« ga je skušala pomiriti vila, »a hočem, da pogledaš tistega otroka in njegovo mater točno pod nama.« Matjaž je pogledal in videl dojenčka, ki je ležal v krvi večkrat ustreljene matere. Ni mogel verjeti svojim očem, solze so mu zameglile pogled. 

Predstavljal si je, da tam leži njegova mama, s katero je še isti dan tako grdo ravnal, samo zato, ker mu ni kupila trapaste igrače. Vedel je, da mu bo ta slika ustreljene rnatere in dojenčka za zmeraj ostala v spominu. Zaradi dogodka v trgovini ga je pekla slaba vest in prisegel si je, da svoje mame ne bo nikoli več jezil, ker jo ima najrajši na svetu in mora biti vesel, da jo ima. »Pridi, greva naprej,« se mu je rahlo nasmehnila Dobrovoljčica za  vzpodbudo in zopet sta letela preko kotlin, višav in ravnin. 

Ustavila sta se na Kitajskem. »Tu bi ti rada pokazala, kaj je onesnažena voda naredila tukajšnjim ljudem. Sedem večjih rek in več deset jezer je tako onesnaženih, da voda ni več pitna, marsikatere reke pa ne morejo izrabiti več niti za namakanje. Poglej si te ljudi,« je s prstom pokazala vila, ko sta bila tik nad površjem nekje na Kitajskem. Bili so dehidrirani in žalostno gledali v rumenorjavo reko. Matjažu so se zasmilili. Sam doma lahko pije čiste, osvežilne vode, kolikor hoče. Srce ga je zabolelo za druge ljudi, ki nimajo takšne sreče. 

In odletela sta še k zadnji točki na njuni poti okrog sveta. V Afriko. Pristala sta v neki revni vasici, kjer so ljudje hodili okrog bosi, videti pa je bilo, da se niso umili že nekaj mesecev. »Ljubi moj, to je najina zadnja postojanka,« ga je obvestila vila, »tu ti želim pokazati revščino, lakoto in bolezen. Ljudje, ki jih vidiš okoli sebe, nimajo denarja niti za čevlje, kaj šele za hrano. Vsak dan je za njih borba, živijo od tega, kar ujamejo in naberejo užitnega v naravi.« In res. Matjaž je opazil fanta, ki je bit približno njegovih let, a tako shiran, da mu je lahko preštel kosti na telesu. Ob tem pogledu ga je zmrazilo. Nato pa je vila dodala: »Ravno zaradi lakote in revščine ter neizobraženih ljudi, je vse več bolezni, za katerimi umirajo prebivalci, saj se ne znajo zaščititi oz. jih ozdraviti. Z nezaščiteno spolnostjo se prenaša neozdravljiva bolezen, ki se imenuje aids, veliko je tudi malarije, ki jo povzroča neke vrste zajedalska žival, a to je zate še pretežko, da bi razumel.«

Dobrovoljčica je pogledala proti Matjažu in videla njegov prestrašeni, obupani in skesani pogled, zato ga je pomirila »Najina pot je zaključena. Videl si vse, kar si moral. Upam, da si na današnjem izletu ugotovil tegobe pravega mučnega življenja in spoznal, da moraš spoštovati  tisto, kar imaš ter biti srečen, saj te obdajajo prijazno okolje in ljudje.« Matjaž je po dolgem premolku le odprl usta in takrat ga ni bilo več moč ustaviti. Besede so se kar usule iz njega. »Obljubim, dobra vila, da nikoli več ne born jezen na starša, če mi ne bosta kupila vsega, kar si želim. Hočem le, da smo vsi zdravi in srečni.« Vila ga je pobožala po laseh in že sta kot blisk odletela proti domu, skozi odprto okno in v posteljo, nato pa je Matjaž utonil v spancu. Naslednje jutro ga je mama zbudila in mu sporočila, da sta se z očetom odločila, da mu le kupita tisti dragi avto, ki si ga je tako želel. Matjaž pa je planil mami v objem, govoreč: »Mami, nočem več avta, ničesar nočem, samo da me imata z očijem rada. Mislim, da imam nekaj odvečnih igrač, ki bi jih lahko daroval otrokom, katerih starši nimajo toliko denarja. Kaj praviš? « Mama sprva ni mogla verjeti svojim ušesom, a je nato svojega sinčka le objela in mu rekla: »Rada te imam.« Družina Kovač je od tedaj večkrat darovala pomoči potrebnim in živela srečno do konca svojih dni.

Nagrajene pravljice z razpisa leta 2010

Mala romkinja Zafira (1. mesto)

1. mesto – Majda Pajer

MALA ROMKINJA ZAFIRA
 
Ob robu majhnega mesta stoji lepa, nova šola. Odeta je v žive barve, malo oranžna, malo rumena in malo vijolična. Danes je še posebej ponosna v vsej svoji svežini. Prvi šolski dan je namreč, in zjutraj je sprejela veliko učencev vseh starosti, med njimi kar nekaj malčkov, ki so prvič prestopili prag prave, pravcate šole. Tudi v višjih razredih je nekaj novincev.
Za ograjo, tik pri enem od stranskih vhodov, stoji deklica. Čisto sama je tam, njene lepe črne oči izdajajo, da ji kljub prešernemu vrišču ostalih otrok ni preveč prijetno.
 
»Zafira!« Zdrzne se, ko zasliši svoje ime in se ozre na desno, od koder prihaja glas. Njen starejši brat Mirko priteče do nje, jo prime za roko in skupaj odideta proti domu. Za njima ostaja blišč, ki ga oddaja nova šolska stavba, polagoma potihnejo glasovi otrok. Bolj, ko se oddaljujeta od šole, revnejša in bolj zapuščena je pot proti domu.
 
Mirko si na tihem požvižgava pesmico, Zafira molči. Deček trdno drži deklico za roko, v ušesih mu še vedno odmevajo mamine jutranje besede, ko ju je pospremila del poti: »Držita se skupaj! Mirko, ti si starejši, odgovoren si za sestro. Čuvaj jo. Nekateri ljudje znajo biti zlobni Ne ozirajta se nanje.«
 
Ja, Mirko razume, o čem je govorila mama. Nekateri ljudje ne marajo Romov. Kako rad bi Zafiri prihranil vnovične boleče izkušnje ponižanja in žalitev, ki jih je bila njihova družina deležna v kraju, v katerem so bivali prej!
Zafira nenadoma zavzdihne: »Jutri imam rojstni dan.«
 
Mirko zamahne s prosto roko, rekoč: »Pa kaj potem, boš pač stara osem let, nič posebnega ni to.«
 
Zafira molči in Mirko v napetosti njene dlani, ki jo s svojo levico še vedno trdno drži, začuti prihajajoče solze. »Kaj potem, kaj bi rada... jaz sem imel pred mesecem dni trinajsti rojstni dan, pa kaj... prava reč.«
 
Zafira izvije svojo dlan iz Mirkove, obstane sredi poti in se začne cmeriti. Debele solze zalivajo njene velike, temne oči.
 
»Pa kaj bi rada zdaj?« se razhudi Mirko, jo zgrabi za ramena in jo tako močno strese, da se mala začne dreti na ves glas.
 
»Nikar ne joči no... ne maram solz,« nadaljuje z omiljenim glasom.
 
»Učiteljica je pred vsemi povedala, da imam jutri rojstni dan! Tako rada bi povabila sošolke domov na praznovanje in na torto.«
 
Zdaj se Mirko zamisli. Zasmili se mu sestrica. Razume, da ji je hudo, a želje ji ne more izpolniti. Žalosten pomisli na razmajan bivalnik, v katerega so se v začetku šolskih počitnic vselili on, Zafira in njuna mamica, ki je v pričakovanju novega dojenčka. Očeta že lep čas niso videli. Nihče ne ve, kje je. Mirko je zdaj edini moški v družini. Čuti se odgovornega tako za Zafiro kot za mamo, a v tem trenutku ostaja brez moči. Sestrici ne more izpolniti želje in ji pričarati nečesa, kar v realnem življenju ni izvedljivo. S tem se bo morala sprijazniti.
 
Deklica in deček tiho, vsak s svojimi mislimi ob žalostnem spoznanju, da tako pač je, nadaljujeta pot proti domu.
Zvečer mamica s pisano odejo pokrije Zafiro, se na ozkem ležišču stisne k njej in ji na tihem zapoje pesmico. Pesmica govori o čarobni, prijazni srebrni luni, ki se ponoči prikotali v sanje majhnih deklic in dečkov, ter jim izvablja smeh na speče obrazke.
»... Pa pride luna,
debela luna,
srebrna hči noči...
tankih nog
okrog zapleše,
da v sanjah se
otrok smeji...«

Zafirina mamica zna to pesmico tako lepo zapeti. Deklica objame mamičin napeti trebuh in ob čarobno nežni uspavanki sladko zasanja.

»Ej, vstani Zafira,« naenkrat zasliši neznani glas in zdi se, kot da prihaja iz okrogline mamičinega trebuha. Zafira odpre oči in na pol prestrašena, na pol presenečena zagleda okroglo, srebrno luno poleg sebe. Joj, kako hecna je in velika!
»Daj, obleci se, greva! Vsi te že čakajo.«
 
Zafira je zmedena. Le kdo bi jo čakal, kaj se dogaja? Ob vznožju ozkega ležišča zagleda lepo pisano krilo, srebrno suknjico, na tleh poleg postelje pa so pripravljeni čedni rjavi škorenjci. Debela luna deluje prijazno, a je že nestrpna, saj nervozno cepeta s svojimi drobnimi nožicami, komaj vidnimi izpod debelega srebrnega trebuha. Zafira ubogljivo skoči iz postelje ter se obleče in obuje. Vzame glavnik in si razčeše dolge goste črne lase. Zdaj je pripravljena. Malce jo je še strah. Zaradi občutka tesnobe zapre oči. Luna jo ovije s svojimi srebrnimi rokami, se z njo vred dvakrat zavrti okoli in že odplavata skozi majhno okno bivalnika.
 
Ko se ustavita, se Zafira opogumi in odpre oči. Še vedno je noč in nešteto zvezd razsvetljuje naselje, sredi katerega stoji velikanski pisan šotor. Luna postavi Zafiro na tla. Zdaj jo prime za roko, deklica se pusti voditi skozi vrata velikega šotora. Joj, tam ima kaj videti! Na okroglem odru stoji Mirko s prijatelji iz naselja in iz svojih gosli izvablja čudovito melodijo. Tudi ostali fantje imajo glasbila v rokah. Sredi šotora stoji velika rumena miza, na njej pa izbor najrazličnejših jedi in pijače. Na majhnih stolčkih okrog mize pa posedajo Zafirine nove sošolke in sošolci, tudi učiteljica je zraven. Videti je, da se vsi prav lepo zabavajo. Ko zagledajo presenečeno Zafiro med vrati šotora, se veselo zapodijo proti njej, jo vzamejo v krog in zaplešejo okoli nje. Luna se spet pojavi, vključi se v krog in zapleše skupaj z otroki, ki se ob pogledu na njene tanke, gibčne nožice ne morejo nehati smejati.
 
Rajanje Zafiri v čast traja in traja. Deklica je presrečna. Ko potihne glasba, spet vsi posedejo okoli mize. Mamica in še ena ženska iz naselja pripeljeta voziček, na katerem se šopiri velikanska torta z napisom VSE NAJBOLJŠE ZA ROJSTNI DAN ZAFIRA! Že čez nekaj trenutkov se vsi sladkajo z okusno torto, Zafira pa se smeje, smeje, smeje...
 
Čez čas spet priplava srebrna luna, ovije Zafiro s svojimi tankimi rokami in skupaj se zavrtita. Zafire ni več strah, prav prijetno ji je zdaj. Zapre oči in se z lički stisne k obilni luni.
 
»Zafira, vstani že vendar,« zasliši Mirkov glas. Deklica odpre oči. Lune ni več videti, iz kota bivalnika pa čudovito diši po zajtrku, ki ga pripravlja mamica. Nad seboj zagleda širok Mirkov nasmeh. »Pokonci, zaspanka! Vse najboljše za rojstni dan! Pohiti, da ne zamudiva pouka. Popoldne pa ti zaigram na gosli, da se boš tako lepo smejala, kot si se v sanjah. Lepe deklice, kot si ti, bi se vedno morale tako smejati...«
 
»Prijazni bratje, kot si ti, bi venomer morali igrati na gosli svojim sestram, ne le na rojstnodnevnih zabavah, ko se vsi vrtijo z debelo srebrno luno,« reče Zafira in nagajivo plane zmedenemu Mirku v objem.
 
Nihče ne opazi srebrne krogle, ki kotaleč se v jutranje nebo postaja vedno manjša. Še preden pa se ji uspe umakniti med oblake, se na vzhodu že dvigne mnogo večja, zlata krogla, ki pogumno izteguje v vse smeri svoje prve jutranje žarke.

 

Zgodba o deklici Iris (2. mesto)

Olga Gutman – 2. mesto

ZGODBA O DEKLICI IRIS
 
V zahodnem delu Slovenije, pod veliko planino, je bila vas. Hiše so bile kot prilepljene na vznožje planine. V dolini se je vila reka, ob njej pa so bile njive in travniki. V tej vasi je med drugimi živela družina: oče Pavel, mati Liza in hčerka Iris. Bili so revni in zato so morali živeti zelo skromno.
 
Oče je hodil na delo v dolino, v bližnje mesto. Bil je navaden delavec brez poklica in njegova plača je bila majhna. Komaj je zadoščala za preživetje od meseca do meseca. Včasih pa je je zmanjkalo že na polovici meseca. Takrat se je družina morala znajti, kakor se je vedela in znala.
 
Mati je bila doma, gospodinjila je in obdelovala edino njivico, ki so jo imeli. Že nekaj let je zaman iskala delo. Kjerkoli se je potegovala zanj, so jo odslovili, ker ni imela niti dokončane osnovne šole. Vedno so sprejeli katero drugo žensko in ne nje. Zato je pogosto govorila hčerki Iris:
 
»Uči se otrok moj! Uči, da ne boš brez dela kot jaz! Če boš imela šole, boš dobila boljše delo in več plače. Pa ne boš revna, kot smo mi.«
 
In Iris se je učila. Bila je pametna in pridna. Vse razrede je izdelovala z odličnim uspehom. Razen tega je imela zelo lep glas in je zelo lepo pela. 
 
Učitelji so materi svetovali, naj Iris z očetom pošljeta v glasbeno šolo. Ko sta se o tem pogovorila, sta sklenila, da bosta nekje prihranila, ali zaslužila potreben denar in Iris bo šla v glasbeno šolo. To se je tudi zgodilo.
 
Nekega dne pa se je pri njih oglasil stari sovaščan Peter, ki je živel na drugem koncu vasi. Zaradi starosti je le redko zašel v njihov del vasi. Sedaj pa je bil tu. Pod pazduho je nosil kitaro. Zato so ga vsi čudno pogledali, ko je stopil na dvorišče.
»Dober dan!« je pozdravil. »Najbrž se čudite, kaj me je prineslo k vam? Zvedel sem, da hodi Iris v glasbeno šolo in se uči petja. Prinesel sem ji svojo staro kitaro. Mene prsti ne ubogajo več in mi zato nič več ne služi. Njej pa bo prišla prav. Na, Iris, vzemi jo in uporabljaj! Tako bom vsaj vedel, da je v pravih rokah.« je rekel in kitaro izročil Iris.
 
Iris je bila presrečna. Še rajši je hodila v glasbeno šolo, se pridno učila in še rajši pela, ko se je lahko spremljala na kitari.
Po končani osnovni šoli se je Iris vpisala v gimnazijo. Starša ji nista nasprotovala.
 
»Naj se uči, da ji bo v življenju boljše, kot je nama. Bomo že kako.«
 
Iris se je učila in sošolcem, katerim je učenje delalo težave, rada pomagala. Poleti je v šolo hodila peš ali s kolesom, v slabem vremenu in pozimi pa z avtobusom. Vsak dan si ni mogla privoščiti avtobusa, ker je bilo denarja premalo.
Dijaki so na gimnaziji ustanovili šolski ansambel. Vanj so povabili tudi Iris. Nastopali so povsod po okolici in poželi lepe uspehe. Posebno je s svojim petjem ljudi navdušila Iris. Ker je tako tudi sama zaslužila kak evro, je s tem staršem nekoliko olajšala denarne skrbi.
 
Neko popoldne, med šolskimi počitnicami, pa so se na nebu pričeli kopičiti temni oblaki. Bilo jih je vedno več in vse bolj so se bližali vasi. Ko so prišli do vasi, je začelo grmeti. Bliski so parali nebo in skoraj popolnoma se je zmračilo. Ljudje so se strahoma ozirali v nebo. Čez dobre pol ure je začelo liti kot iz škafa. Deževalo je cel teden brez prestanka. Reka v dolini je narasla in prestopila bregove. Poplavila je polja in travnike in odnašala vse, kar se ji je znašlo na poti. Zemlja je bila razmočena in vsepovsod je bilo polno luž. Ljudje niso mogli nikamor iz vasi, saj je reka odnesla most, edino povezavo z drugimi kraji. Borili so se s podivjano reko in reševali pred njo, kar se je rešiti dalo, ter drug drugemu pri tem pomagali. Irisin oče je že nekajkrat zaskrbljeno pogledal na planino za hišo in rekel sosedu, s katerim sta gradila nasip:
»Samo, da se ne utrga še plaz. Zdi se mi, da slišim neko pokanje gori na planini.«
 
»Misliš, da bi se lahko zgodilo še to?«
 
Oče je poklical Iris in ženo in jima naročil, naj čim hitreje povežeta v cule najnujnejše stvari in prideta k njemu. Nič nista spraševali, le naredili sta, kar jima je naročil. Komaj sta, Iris in mati, prišli do očeta, se je na planini, za njihovo hišo, zaslišalo prasketanje, kot da se lomi drevje, takoj nato pa zamolklo bobnenje. Vsi so pogledali v tisto smer. Po planini navzdol se je valila ogromna gmota zemlje, drevja in skalovja. Plaz zemlje je lomil pred seboj vse, kar mu je bilo na poti. Ko je prilezel do njihove hiše, jo je privzdignil od tal, kot bi bila igrača. Nato pa se je sesula, kot hišica iz kart. Kmalu ni bilo ničesar več videti od nje. Ostanke je prekrila debela plast zemlje.
 
Od takrat naprej je družina živela v stari shrambi, kjer so nekoč stiskali jabolka. Stiskalnica je že dolgo samevala, ne da bi jo uporabljali, sedaj pa je družini služila za mizo, klop in posteljo hkrati, saj drugega pohištva več niso imeli. Vse je bilo uničeno in prekrito z debelo plastjo zemlje. Družino je skrbelo, kaj bo, saj denarja, za novo hišo niso imeli.
 
Počitnice so minile in Iris se je kljub nesreči, ki jih je doletela, spet podala v šolo. Ko je prvi dan pouka stopila na šolski hodnik, so jo obstopili sošolci. Vsak ji je hotel stisniti roko in ji pokazati, da čuti z njo. Mnogi so ji rekli: » Iris povej, če boš kaj rabila! Pomagali ti bomo.«
 
Iris je neprenehoma razmišljala, kako bi staršema pomagala, da bi zbrali dovolj denarja za novo hišo. Neko noč, ko ni in ni mogla zaspati, se je spomnila.
 
Ko je naslednje jutro prišla med sošolce, jih je ogovorila:
 
»Rekli ste, da bi mi bili pripravljeni pomagati. Sedaj bi rabila vašo pomoč. Mi res hočete pomagati?«
 
»Seveda Iris! Samo povej, kaj naj storimo?«
 
»Prosila bi vas, če bi mi hoteli pomagati organizirati in izvesti koncerte. Kar nekaj bi jih moralo biti. Na njih bi zbirala denar za novo hišo. V luknji, v kateri sedaj živimo, ne moremo ostati čez zimo. Pa tudi učiti se tam ne morem.«
 
»Seveda ti bomo pomagali, Iris. Ti vodi, mi pa bomo delali, kar bo potrebno.«
 
Pa so se takoj lotili dela. Spet so sestavili glasbeni ansambel. Šli so od vasi do vasi, od mesta, do mesta in prirejali koncerte. Ko so za njihovo akcijo izvedeli glasbeniki iz bližnjih in daljnih krajev, so se jim pridružili. Minila sta jesen in zima. Prišla je spet pomlad. Iris je imela dovolj denarja za novo hišo. Dala ga je očetu. Kmalu je začela rasti nova hiša, na drugi strani reke, na varnem kraju, ki je plaz ne bo mogel doseči. In preden se je začelo novo šolsko leto, se je Irisina družina vselila v nov dom.

 

Srajčke za vse zmajčke (3. mesto)

3. mesto – Zdenka Kokotec

SRAJČKE ZA VSE ZMAJČKE
 
Nekoč, ni še dolgo tega, je za sedmimi hribi nedaleč od tod živela družina Zmajčkovih. Bila je to zelo revna družinica. Oče Zmaj je bolehal in je komaj kaj videl, komaj kaj slišal in tudi hoditi ni več mogel. Mama Zmajevka pa je ostala brez službe. Dolga leta je čistila lisici brlog, a jo je ta nekega dne napodila.
 
»Izgini! Izgini!« je kričala. »Sosedovi zmajčki so urnejši od tebe! In boter medved mi boljše rahlja pernico!«
Mama Zmajevka je postala zelo žalostna. Ni imela moke, da bi iz nje zamesila kruh in ni imela mleka, da bi ga natočila sinku. A službe nikakor ni mogla najti.
 
»Novo srajčko hočem,« jo je poprosil Zmajček nekega dne. »Ta mi niti do pasu ne sega!«
 
Mami Zmajevki so se orosile oči, a kosa platna, s katerega bi mu jo sešila, že davno ni bilo več nobenega. »Jeseni, Zmajček, ti bom sešila novo srajčko. Takrat zajklji Zofiji očistim kremplje in zagotovo mi da kak cekin!« je dejala.
 
Zmajčka je stisnilo pri srcu in odpravil se je na pot. Hlad mu je zaradi prekratke srajčke prišel do kosti. Pogledoval je v brloge živalic in pritiskal nosek na okna človeških hišic. Čudno se mu je zdelo, da imajo nekateri toliko srajčk in pšenice, drugi pa ničesar ne premorejo, ko pa je pogledal skozi okno ostarelega krojačka, pa je vzklikal na ves glas : »O, koliko plateeen! O, koliko prečudovitih pisanih plateeen!«
 
Ostareli krojaček se je prebudil in zagodel: »Kaj je prismuk, moja platna hočeš?« »Prav rad, saj nimam niti kosa, da mi mama sešije novo srajčko,« je rekel Zmajček pogumno. »Poklonim ti jih, Zmajček,« je mrmral krojaček. »A vsak dan mi boš moral prinesti vrček vode iz najčistejšega izvira tukaj. Veš, niso vse vode več čiste.«
 
»Prav rad, stric krojaček, vam bom nosil vodo. Urnih nog sem, in to mi bo v veselje!«  je vzklikal Zmajček.
 
Krojaček je družini Zmajčkovih poklonil vsa platna. Toliko jih je bilo, da so jih odpeljali z vozom, oče Zmaj in mama Zmajevka pa sta bila na malega Zmajčka zelo ponosna.
 
Že naslednji dan so odprli ŠIVALNICO PRI ZMAJČKIH.  Mama Zmajevka je šivala in tudi mali Zmajček je tu in tam prišil kakšen gumb.
 
Oče Zmaj, ki pa je bil že v letih, pa je hodil okrog in vpil : »Srajčke za vse zmajčke! Srajčke za vse Zmajčke!«
Srajčk je bilo dovolj za vse zmajčke in tudi za druge živali. Tudi za vas, človeške mladiče, se bo našla kakšna, če boste hodili tam mimo!

 

Pismo (ožji izbor)

Ožji izbor – Stane Peček

PISMO
 
 V sortirnici glavne pošte so zažarele rdeče luči in sirena je oznanila preplah. Pa ravno zdaj, pred prazniki, ko je največ dela! Poštni mojstri so se zaskrbljeno zbrali okrog stroja, ki je jezno godrnjal in mežikal s stoterimi očmi, namesto da bi skrbno razvrščal pisma. Glavni poštar si je nataknil bele rokavice, se globoko zamislil, potem pa prijazno pobožal stroj po gumbkih na trebuhu.
 
Sortirnik, tako je bilo stroju ime, je najprej pomežiknil z vsemi lučkami hkrati, nato pa hudo zakašljal, kot bi se mu v grlu zataknila kost. Orokavičena roka glavnega poštarja ga je hitro potrepljala po hrbtu in Sortirnik je skozi rdeča usta izpljunil belo pismo. Istočasno se je na velikem ekranu v vseh jezikih sveta izpisal stavek: NEPOPOLN NASLOV!
 
»Hm« je zaskrbljeno zagodrnjal glavni poštar, ko si je ogledal pismo. »Ni čudno, da se je stroj uprl!«
 
Hm! Hm! So bili potem zaskrbljeni še drugi poštarji. Tako pač ne gre! Ni poštne številke, ni kraja, še države ne. Piše samo
 
Prejme naj
Dobri Človek
.
Kakšen naslov pa je to! Še to ni jasno, kaj je ime in kaj priimek!
 
»Treba bo sklicati komisijo!«, je odločil glavni poštar in takoj odšel v sejno sobo. To je bila čisto posebna soba. Bila je velika in okrogla, samo tla je imela ravna. Namesto oken je imela ekrane, namesto stropne luči pa oko televizijske kamere. Na sredini sobe je bila miza, na njej tipkovnica in še nekaj raznobarvnih gumbov. Glavni poštar se je usedel za mizo, si popravil kravato in pritisnil na rdeči gumb. Tv oko je pomežiknilo in se spustilo nižje. Istočasno so oživeli ekrani na steni. Z vseh se je smehljal napis: Kaj bo dobrega?
 
Glavni poštar je z obema rokama prijel pismo in ga podržal pred tv očesom. Nekaj trenutkov se ni zgodilo nič, potem pa je vse ekrane napadel snežni vihar. Še dobro, da se je kmalu začel od roba do roba izpisovati stavek, da takega primera še ni bilo v vsej zgodovini pošte.
 
Glavni poštar je nekaj časa tuhtal, nato pritisnil zeleni gumb in vtipkal: Kaj predlaga računalniška komisija?
Ekrani so se odeli v pomladne barve, prostor pa preplavila prijetna glasba poštnih rogov, pomešana s telegrafskimi ta-taa-tu-ti in brnenjem žic. Čez čas je zasvetil z belimi črkami napisan predlog: Pismo odpreti in prebrati!
Seveda je bil tudi glavni poštar takoj za to. Morda se bo iz vsebine dalo izvedeti, komu je pismo namenjeno, ali pa vsaj, kdo ga je napisal. Ljudje v današnjih časih tako hitijo, da pismo napišejo, se podpišejo, za popoln naslov jim pa zmanjka časa. Poštarji naj bodo pa jasnovidci!
 
Odprl je pismo, ga pokazal tv očesu, potem pa še glasno prebral.
 
»Dragi Dobri Človek!
 
Imam še dva bratca in tri sestrice. Oči in mami sta delala v tovarni. Imeli smo se zelo radi. Zdaj ne več tako, ko so tovarno zaprli. Tudi lačni smo večkrat in elektrike nimamo več. Včeraj je oči prišel pijan domov. Vsi smo jokali. Jaz sem od strahu pojedla svoje ime. Prosim te, vrni tovarno, da se bomo imeli spet radi.«
 
Zelena barva v ekranih je potemnela. Dolgo se ni nič zgodilo. Naposled so se začeli postavljati napisi: Tega ne razumemo! Ni programirano! Ne moreš od strahu pojesti svojega imena! To ni logično! Nato so spet za dolgo potonili v temo, preden je na vseh posvetil napis: »To pismo je za predsednika države!«
 
»Hm!« se je zamislil glavni poštar. »Za predsednika katere države? Na svetu je skoraj dvesto držav.«
 
»Za predsednike vseh držav!«
 
Ekrani so se razvneli. Niso več samo z napisi izražali svojih mnenj, začeli so tudi kar vsevprek govoriti, kot bi tekmovali, da jim je glavni poštar komaj sledil.
 
»V vsaki državi je preveč ljudi, ki nimajo dela!«
»V vsaki državi je preveč otrok, ki bi se radi spet imeli radi!«
»V vsaki državi je preveč otrok, ki od strahu pojedo svoje ime!«
»V vsaki državi je preveč otrok, ki nimajo igrač!«
»V vsaki državi.. .«
 
Naštevali so in naštevali tja do večera in celo noč, pa še niso našteli vseh krivic. Glavnemu poštarju se je kar temnilo pred očmi, tako ga je bilo sram. Že res, da je marsikaj od tega že prebral v časopisih, slišal po radiu in televiziji, sram ga je bilo, ker se ni mogel spomniti, kaj je sam naredil, da bi bilo drugače. Vsak dan se trudi, da dobro opravi svoje delo, za kaj več pa skorajda nima časa.
 
In tako bi ta deklica, ki je od strahu pojedla svoje ime, prav lahko živela v sosednjem stanovanju. Huh! Kar streslo ga je.
Spet je pritisnil na zeleni gumb in vtipkal: Komu vendar poslati pismo?
 
Računalniška komisija tokrat ni bila enotna. Na vsakem ekranu je bil drugačen predlog in glavni poštar se ni in ni mogel odločiti. Naposled se je ustavil ob naslovu Društvo za Združene narode za Slovenijo, ki se mu je zdel obetaven. Razmišljal je takole: v društvu bodo pismo prebrali, nato ga bodo poslali glavnemu predsedniku, ta ga bo razmnožil in poslal drugim predsednikom in ti naprej in naprej do vseh ljudi, tudi do tistih, ki imajo tovarne in drugih, ki dajejo delo. Gotovo bo tako pismo prišlo tudi k Dobremu Človeku.
 
Glavni poštar ni več hotel vedeti, kaj o njegovi odločitvi misli računalniška komisija. Izključil je stroj in zapustil sejno sobo zadovoljen s seboj. Tudi zato, ker je sklenil, da bo odslej bolj pozoren do sosedov.

Ima in Kiki (ožji izbor)

Ožji izbor – Miha Mele

IMA IN KIKI

Bil je lep sončen dan in Mojca se je z mamico sprehajala po mestu. Šli sta v trgovino in na sladoled. Zdaj pa sta bili na poti na otroško igrišče. Ko sta hodili po ulici, je naenkrat k mamici pristopil mlad fant z belo majico in mapo.
 
»Oprostite gospa, imate trenutek časa?« je rekel.
 
Potem se je Mojčina mamica nekaj časa pogovarjala s fantom in podpisala list, ki ga je imel s sabo.
 
Ko sta prišli na igrišče, je Mojca vprašala mamico:
 
»Mami, kaj pa je oni fant hotel od tebe?«
 
Mamica ji je rekla: »Zbiral je pomoč za deklice, kot je Ima.«
 
»Kdo pa je Ima?« je rekla Mojca začudeno.
 
Mamica je vzela Mojco v naročje in ji začela praviti zgodbo:
 
Ne tako dolgo nazaj je v Afriki živela prav posebna mala deklica. Ime ji je bilo Ima. Ima je živela z mamico, očkom, tremi brati in babico v majhni vasici ob robu gozda. Mamico in očka je videla le redko, saj sta delala na polju, ko pa sta prišla domov, je Ima že spala. Za njo in brate je skrbela babica, ki je kuhala in pospravljala. Čez dan se je rada igrala z brati in pomagala babici pripravljat hrano. Imina družina se je morala mnogokrat seliti, ker rastline na poljih niso več hotele rasti. Ima je bila žalostna, ker nikjer ni ostala dolgo, čeprav ji je bilo tam všeč.
 
Nekega dne so se blizu gozda igrali skrivalnice. Hotela se je dobro skriti, zato je odšla v gozd. Hodila je, da bi našla dobro skrivališče, a ko se je obrnila, ni več našla poti nazaj. Bila je sama in ni vedela kje je. Klicala je brate in iskala pot nazaj, ampak nihče je ni slišal, tudi potke ni našla.
 
Usedla se je ob drevo in jokala.
 
»Zakaj pa jočeš, deklica?« jo je nekdo vprašal.
 
Ima se je ozrla okoli, ampak videla ni nikogar.
 
»Kdo to govori? Kje si?« je vprašala.
 
»Jaz. Tukaj zgoraj sem.«
 
Ima je pogledala navzgor in na veji drevesa zagledala majhno opico. Imela je siv kožušček in rjave oči. Ima se je najprej ustrašila in skočila vstran.
 
»Zakaj lahko govoriš?« je vprašala.
 
Opica je odgovorila: »Živali lahko govorimo z ljudmi, če hočemo. Videla sem, da jočeš in hotela sem ti pomagati. Ime mi je Kiki.«
 
»Moje ime je Ima,“ je rekla deklica. »izgubila sem se.«
 
»Potem pa pridi z mano, pokazala ti bom pot nazaj.«
 
Ima je prikimala in s Kiki sta se odpravili nazaj proti vasi. Na poti ji je Kiki pokazala lepe rože in živali, ki so bile njeni prijatelji. Ima sploh ni vedela, da je v gozdu toliko različnih in lepih stvari.
 
Hodili sta kakšno uro, ko sta zagledali rob gozda. Ima je stekla naprej in zagledala svojo vas. Obrnila se je h Kiki in ji rekla:
 
»Hvala, Kiki! Brez tebe ne bi nikoli našla svoje vasi.«
 
Kiki pa je rekla Imi: »Ima. Nekaj te moram prositi.«
 
Ima je začudeno pogledala: »Kaj pa?«
 
Kiki ji je rekla: »Ima, prosim te, reci ostalim ljudem, naj nehajo sekati drevesa v našem gozdu. Vedno ko posekajo drevesa, da naredijo prostor za pašnike in polja, uničujejo naš dom. Včasih je bil gozd tukaj dosti večji in bilo je mnogo hrane. Sedaj pa živali mnogokrat stradamo in suše so hujše, odkar sekate drevesa. Ko ni dreves, veter odnese vso dobro zemljo in nič ne
more več rasti.“
 
Ima je obljubila Kiki, da bo vsem povedala kaj se dogaja.
 
Ko je prišla nazaj v vas so mamica, očka in bratje, ki so jo prej dolgo iskali, jokali od sreče, ker se je vrnila. Ima je povedala vse, kar je doživela, in kaj ji je povedala Kiki. S starši so se nekaj dni zatem domislili rešitve. Odpravili so se v mesto. Pot tja je trajala tri dni, ampak niso obupali. Ko so končno prispeli v mesto, so ure in ure hodili po uradih in prosili za pomoč. Našli so človeka, ki je delal za mednarodno organizacijo in ta jim je obljubil pomoč.
 
Njihov trud ni bil zaman. Čez nekaj mesecev so pri vasi izkopali globok vodnjak, iz katerega so črpali vodo za polja in pašnike. Zasadili so tudi drevesa in tako veter ni več odnašal zemlje. Po enem letu si je gozd opomogel in ljudje niso več sekali dreves. Ima se je mnogokrat srečala s Kiki in skupaj sta se igrali skoraj vsak dan, saj se ji sedaj ni bilo več treba seliti. Tako je mala deklica rešila Kikin dom in dom njenih prijateljev, njena družina pa je še dolgo živela pri gozdu.
 
»Vidiš Mojca, tisti fant je zbiral denar za organizacijo, ki pomaga ljudem v Afriki. Z denarjem lahko skopajo vodnjake, gradijo šole in kupijo zdravila, da lahko ljudje tam bolje živijo,« je rekla mamica Mojci.
 
Mojca je prikimala in rekla: »Mami, jaz bom tudi dala denar. Tisto kar mi daš za sladoled, prosim raje pošlji ljudem v Afriki.«

Mami ji je obljubila, da bo. Mojca je bila vesela, da je pomagala, pa četudi zaradi tega ni mogla kupiti sladoleda.

 

Kamenček sreče (ožji izbor)

Ožji izbor – Sara Mergole Vukovič
 KAMENČEK SREČE
 
»Mojca, ti si na vrsti,« me je k branju domače naloge pozvala prijazna profesorica slovenščine.
 
Pograbila sem zvezek in šele zdaj opazila, da je ves zgornji rob moker.
 
»Oprostite, sneži in torba... pušča,« sem se skušala opravičiti. Med sošolci se je razlezlo hihitanje.
 
»Tišina! Jan, kaj je tako smešno, bi rad bil vprašan?« je skuša1a pomiriti učence učiteljica.
 
»Ni čudno, da pušča. Mama ji jo je zašila iz starih kavbojk,« me je izdal in še nagajivo navrgel: »V copatih ima tudi luknjo, mogoče pa ti tudi puščajo.«
 
V hipu se je učilnica tresla od smeha. Zazrla sem se v tla, v svoje nesrečne copate in le s težavo zadrževala solze. Rešil me je zvonec, ki je oznanil konec ure.
 
Med odmorom so vsi pozabili name, mojo jeans torbo domače izdelave, obrabljene copate.Vsi, le jaz ne. Sedim v zadnji vrsti ob oknu, da sem čimbolj neopazna. Pritisnila sem nos čisto na šipo in se zazrla nekam v daljavo.
 
»Kako jim je lepo…snežinkam. Tako bele so, čiste, nežne, vesele. Plešejo vso pot do zemlje. Vsi so jih veseli,« sem pomislila. »Mene ni nihče vesel.«
 
Segla sem globoko v žep in se oprijela gladkega belega kamenčka. Našla sem ga na obrežju reke Save, ko sem bila še čisto majhna in je očka bil z nami. Kamenček me je spominjal na zadnje brezskrbno poletje, preden sva z mamo ostali sami. Takrat še nisem razumela, kako je lahko bolezen vzela očka za vedno. Saj je zobomiška tudi vzela zobek, pa sem vedno dobila novega. Zdaj razumem. Sovražim dim, ki se vali nad mestom, ozko dolino, povsod črni prah. Mama pravi, da je v Trbovljah prah, ki najprej razžira pljuča, na koncu pa tudi srce.
 
Ob koncu pouka sem počakala še mlajši sestrici in skupaj smo gazile proti domu. Naš dom je majhna hiška, kjer v eni sobi spimo vsi štirje otroci, v drugi, ki je hkrati kuhinja in dnevna soba, pa sta mama in njen drugi mož. Prej sva z mamo stanovali v toplem stanovanju v stolpnici visoko pod oblaki, zdaj pa stanujemo v Kurji vasi; tako se imenuje naselje skromnih rudarskih hiš z majcenimi vrtovi.
 
»Doma smo!« sem pozdravila že med vrati.
 
Nihče mi ni odgovoril. Mama je stala ob štedilniku in poskušala skriti objokane oči.
 
»Mami, saj bo bolje,« sem jo poskušala potolažiti. »Še letos, pa grem v službo. Sosedova Marjanca že dela, pa je komaj kaj starejša od mene. Pa še daleč ni do tovarne, še vedno bom lahko pomagala pri otrocih.«
 
» Ah, ti moja mala pogumna deklica, še dobro, da te imam,« me je objela mama in skrivaj brisala solze z lic. Iz sosednje sobe se je slišalo tiho pokašljevanje najmlajšega bratca. Štedilnik težko ogreje oba prostora, v kopalnico je treba tudi z dvorišča in tako smo vsi kar naprej prehlajeni. Andrejček je še posebno občutljiv, že od rojstva je več v bolnici kot doma.
 
» Ko bi mu le lahko kupila pomaranče, pa med za v čaj. Takoj bi mu bilo bolje, » je zavzdihnila mama.
 
Vedno nismo bili revni. Preden se je mama drugič poročila, je hodila v službo. Takoj po poroki je morala ostati doma, saj v domovini novega moža ženske ne smejo na delo, skrbeti morajo za dom. Stiska je z vsakim novim dojenčkom postajala večja, šele z rojstvom sina se je njegov oče odločil, da so štirje otroci pri hiši dovolj.
 
Segla sem po svojem kamenčku sreče. »Kako lepo bi bilo, če bi mama še vedno delala. Morda bi imeli celo računalnik, kot ga imajo vsi v razredu. Če bi imeli več denarja, bi lahko šla v srednjo šolo, kot gredo vsi sošolci,« sem spet sanjarila.
Vsak prosti trenutek sem se potopila v knjige, se spremenila v junakinje, za katere ni ovir in si sama izmišljala zgodbe, v katerih ni žalostnih koncev. Ob večerih sem jih pripovedovala sestricam in bratcu, vedno smo bili mi glavni junaki. Ko so žarečih ličk zaspali, sem stisnila svoj kamenček v dlan in si želela. »Dragi kamenček sreče, pomagaj mi!«
 
Nato se je zgodilo, kot strela z jasnega. Ko smo še skrivali noske pod toplimi odejami, smo iz kuhinje slišali glasen prepir, nato tresk vrat in – tišina. Bosih nog smo pokukali v kuhinjo, kjer je za mizo sključena sedela mama.
 
»Selimo se,« je rekla odločno. »Ata hoče, da gremo k njemu domov. Tam nismo bili še nikoli, niti jezika ne poznate. Se težje bi živeli. Tu ne moremo več ostati, sami bomo šli na Štajersko, tam je več sonca. Vsi ga rabimo.«
 
Odprtih ust smo strmeli vanjo, Andrejček se je začel cmeriti. » Ata hočem,« je izdavil med glasnim jokom.
 
Mama ga je vzela v naročje, pobožala po skuštrani glavici in rekla : »Daj no daj. Tam, kjer bomo živeli, boš lahko imel muco.«
Nejeverno jo je pogledal: »Ribice tudi?« so se mu v hipu posušile solzice.
 
»Tudi. Pa v vrtec boš hodil, kjer bodo drugi otroci. In veš, kdo ti bo kuhal? Jaz, saj sem tam dobila službo kuharice!« Dvignila ga je visoko v zrak in z njim zaplesala po sobi.
 
Pomislila sem: » Moj kamenček... pa mi je le pomagal.«
 
Naš novi dom je v Cvetlični ulici. Stanovanje ni veliko, vendar je svetlo in toplo. V šoli sem že dobila nove prijateljice. Tudi sosedje so prijazni; imajo majhni dvojčici in so že prosili mamo, če bi ju jaz smela kdaj popaziti in s tem kaj zaslužiti. To pa še ni konec. Ko sem pri pouku slovenskega jezika v spisu opisala naše življenje v Zasavju, je prijazna učiteljica obvestila mamo, da sem nadarjena za pisanje in da se mi obeta štipendija. Štipendija! Srednja šola, o kateri prej nisem upala niti sanjati.
 
»Še ena pravljica s srečnim koncem,« sem šepnila kamenčku in pomežiknila soncu.

 

Sonce in zmaj (ožji izbor)

Ožji izbor - Staša Košak Blumer

SONCE IN ZMAJ

 

Zelo daleč, tam kjer se stikata nebo in zemlja, na vzhodu zemeljske oble, tam kjer vzhaja sonce, je dežela, ki se imenuje Kitajska. V tej deželi, Kitajski, živijo ljudje, ki so malo drugačni kot mi tukaj pri nas v Sloveniji, ki leži na kontinentu Evropa.

Na pogled so manjše rasti, bolj krivih nog, vsi imajo goste črne lase, velike, podolgovato poševne, kot oglje črne oči in njihova koža je rumene barve.
 
V tej razprostrani Azijski deželi vzhajajočega sonca, Kitajski, je doma riž. Kamor koli se ozreš in do kam ti seže pogled, povsod so riževa polja in vsi Kitajci imajo male posodice, v katerih so kuhana riževa zrna in ga z lesenimi palčkami zelo radi jedo.

S soncem obsijani deželi Kitajski, prav na sredini gozdov in rek, ki namakajo riževa polja, je v lepi hišici živel kmet s svojo družino. Imel je devet sinov in sedem hčera. Vsako jutro, takoj ko so vstali so šli na riževa polja. Delali so na polju, sklonjeni nad sadikami riža in to vse do trde teme. Zelo je bilo težko. Hrbet jih je tako bolel, da so se komaj zravnali. Čeprav so vse dneve garali, jim vseeno ni zraslo dovolj riža, da bi se številna družina do sitega najedla.

Ker je bila zemlja stalno obsijana od sonca, je bila čisto suha in vsako jutro dan za dnem se je oče, kitajski kmet, jezil na sonce. Otroci so delali, on pa je stal sredi polja z dvignjeno glavo proti svetlemu soncu in žugal s pestmi. Jezen se je pritoževal in spraševal, zakaj sonce sije tako močno, da mu izsuši vso zemljo, tako da riž ne more rasti, ker nima dovolj vlage.

Ravno zaradi tega niso imeli dovolj riža. Sonce je izsušilo vso vodo in male zelene riževe sadike so ovenele. V svoji nemočni jezi je obljubil soncu, da bo poiskal pot do njega in se mu za to, kar dela, maščeval.

Najmlajši kmetov sin Čung-ši je poslušal očeta, kako žuga proti nebu in se jezi na sonce. Vse bi naredil, da bi lahko pomagal, a še ni vedel kako. Usedel se je na rob riževega polja, si podprl glavo z rokami in začel premišljevati. Čez čas je prekinil očeta, ki je še vedno tarnal nad soncem in mu rekel, da je on njegov sin in bi mu zelo rad pomagal. Oče ga je zavrnil, ter mu razložil, da sonca ne more nihče premagati.
Sin ni bil zadovoljen z očetovim odgovorom. Trdno se je odločil, da bo premagal sonce, čeprav ni natanko vedel, kdo je kriv, da je premalo vlage za njihova riževa polja. Vstal je zgodaj zjutraj, ko so še vsi drugi spali. Odločil se je, da gre na pot po svetu in najde rešitev.

Pot ga je peljala po rečni strugi, ki je bila čisto izsušena. Le tu in tam je bila kakšna luža in je tekel tanek curek vode, kar pa je bilo premalo, da bi namočilo vsa riževa polja.

Ko je tako hodil skozi vasi in srečeval kmete, je videl, da se vsem godi enako. Vsi so se pritoževali zaradi sonca, da premočno greje.
Čung-ši je prisluhnil njihovim težavam s pomanjkanjem vode in jim obljubil, da jim bo pomagal. Šel bo poiskati vzrok, zakaj je vse tako suho.
Vedel je namreč, da riž ne more rasti, če ni vode. Treba ga je saditi v mokro, celo blatno zemljo, tako da voda sega do sredine meč, riževe sadike pa je treba zapikovati v lepe ravne vrste. Zdaj pa to ni bilo mogoče, kajti vode je bilo vedno manj, skoraj nič. Vsi so verjeli, da je za to krivo sonce.

Čung-ši pa je mislil drugače, vendar še ni vedel, kako bi to razložil. Njemu se je zdelo sonce predaleč in preveč koristno, da bi bilo krivo za njihovo nesrečo.

Zato je vse ljudi skrbno poslušal in izvedel, da je včasih, ne dolgo tega, v rečni strugi tekla voda. Na riževih poljih je bilo veliko vode in nikomur ni primanjkovalo riža.
 
Pa se je Čung-ši domislil, da bo najbolje, da gre pogledat, zakaj reka ne teče več. Šel je kar po izsušeni strugi proti izviru. Hodil je in hodil, celih dolgih sedem dni, ko je končno prispel do vznožja velike gore, kjer je na vrhu med skalami izginila rečna struga. Ni kaj dosti razmišljal. Opogumil se je in začel plezati po skalah proti vrhu.
 
Prispel je zelo utrujen. Ustavil se je pred vhodom v veliko temno votlino. Malo je počakal, da se mu oči privadijo na temo. Zaslišal je čudno prasketanje in ko je bolje videl, je opazil velikega zmaja, ki je bruhal ogenj. Vse naokrog je bilo polno malih zmajčkov, ki so plavali in se igrali v zelo velikem jezeru, ki mu nisi mogel videti konca.
 
Velika mama zmajevka je stala v votlini in z bruhanjem ognja segrevala jezero ter z velikim repom zajezila vodo, tako da ni mogla odtekati po rečni strugi v dolino in naselja, kjer so imeli kmetje riževa polja.
 
Čung-ši je vse to opazil. Nič se ni ustrašil zmaja. Pogumno je stopil do njega in vprašal:
 
»Zakaj si z repom zajezila reko, da so vsa polja ostala brez vode in smo ljudje lačni, ker nimamo dovolj riža?«
 
Zmaj je obrnil glavo in zapihal: »Zato ker so moji zmajčki majhni in jih zebe, če niso v topli vodi.«
 
Čung-ši je premišljeval, kaj naj stori, da bi zmaj umaknil rep in bi oni spet imeli vodo. Ulegel se je pred votlino in se od silnega premišljevanja tako utrudil, da je zaspal. Naslednje jutro se je takoj, ko se je zbudil, nečesa domislil. Šel je nazaj v votlino, preštel zmajčke, naštel jih je sedemnajst, se obrnil ter šel domov. Zdaj je pot že poznal in tudi vedel, kaj mora storiti, zato je bil kar hitro doma.
 
Ob vstopu v domačo hišo je pozdravil in nemudoma poklical vseh sedem sester ter jim naročil, da morajo na domačih statvah stkati sedemnajst toplih srajčk iz najdebelejše močne lanene niti. Takoj so pričele z delom. Čung-ši jim ni pustil počivati, dokler niso stkale vseh sedemnajst srajčk. Naredil je culo, vanjo spravil vse srajčke, jo zavihtel na rame in odšel na pot po rečni strugi nazaj k votlini, v kateri je živel zmaj z mladički.
 
Mladički so se v toplem jezeru še vedno veselo prekopicevali. Pristopil je k mami zmajevki in ji pokazal vseh sedemnajst srajčk za male zmajčke. Zmajevka se je začudila, vzela ponujene srajčke in oblekla vse male zmajčke.
Sedaj jim je bilo toplo in mama zmajevka je bila zadovoljna. Vsa srečna jih je gledala, ko je opazila, da Čung-ši še vedno stoji zraven nje.
 
»Zelo si dober,« mu je dejala. »Kaj lahko storim zate?«
 
»Nič drugega kot samo rep umakni, da bo voda zopet tekla v rečno strugo in bomo lahko spet sadili riž,« je dejal Čung-ši in čakal, kaj bo zmajevka naredila.
 
Ta je veselo pokimala in odmaknila rep, se pretegnila in zadovoljna opazovala svoje mladičke.
 
Voda se je začela izlivati v rečno strugo. Ko je Čung-ši šel nazaj domov, so ga na poti veselo pozdravljali kmetje in se mu zahvaljevali za vodo, ki je zalila polja. Njemu v čast je bilo vse okrašeno z lampijoni.
 
Ko je prišel domov, se je oče veselil. Vsi sinovi in hčere so na polju polnem vode pomagali saditi riževe sadike v lepe, ravne, dolge vrste, le tu in tam so pogledali v sonce in to le zato, da so si poravnali hrbet. Za samo sonce se ne oče ne nihče drug ni več zmenil.
Najmlajši sin Čung-ši pa je modroval. Oče je po krivem obsodil sonce, saj je sonce luč sveta. Vedel je, da je pravilno ravnal, ko je šel v svet, da bi spoznal vzrok za sušo. Tako je izvedel, kako mora ravnati, da lahko pomaga.

Na koncu poletja je bilo ob žetvi za vse dovolj riža. Toliko riža so imeli, da so ga še prodajali. Le tega niso nikoli izvedeli, zakaj je najmlajši sin Čung-ši potreboval sedemnajst srajčk. Ni jim izdal svoje skrivnosti. Kar se je naučil, je modrost. Te pa se ne da povedati, moraš jo sam dognati.