7. milenijski razvojni cilj: zagotoviti okoljsko trajnost

7. milenijski razvojni cilj: zagotoviti okoljsko trajnostSpecifični cilji:

 

Tudi skrb za okolje mora biti del prizadevanj za zmanjševanje revščine. Ideja, da je trajnostni razvoj pogoj za globalno ekonomsko in socialno blagostanje, preveva vse milenijske razvojne cilje. Žrtve prekomernega izkoriščanja naravnih virov – gozdov, rodovitne zemlje, vodnih virov in zalog rib so pogosto najbolj ranljive skupine ljudi, ki jim ti naravni viri predstavljajo vir preživetja.

Eden izmed ključnih problemov, na katere opozarja 7. milenijski razvojni cilj, je povečevanje izpustov toplogrednih plinov. Leta 2008 je bila raven CO2 v zraku za kar 38 odstotkov višja kakor leta 1990. Preprečevanje klimatskih sprememb mora zato ostati prioriteta mednarodne skupnosti. ZN poudarjajo, da leži rešitev v »zelenem« gospodarstvu, ki ne bo temeljilo na fosilnih gorivih. Znanstveniki se strinjajo, da je potrebno zamenjati vire oskrbe z energijo. S tem se strinjajo tudi ekonomisti, saj je gospodarska panoga, ki razvija obnovljive vire energije, trenutno najbolj rastoča panoga na svetu. Z oblikovanjem in izvajanjem ustreznih politik ter zagotovitvijo finančnih vzpodbud si lahko obetamo gospodarsko rast, trajnostni razvoj in predvsem ohranitev okolja. Tako lahko v boju proti globalnemu segrevanju in klimatskim spremembam brez ogrožanja gospodarskega razvoja sodelujejo tako razvite države kot tudi države v razvoju.

Pomemben del boja za okoljsko trajnost predstavlja tudi ohranjanje gozdnih površin ter preprečevanje upadanja raznolikosti rastlinskih in živalskih vrst. V letu 2010 je bilo zaščitenih približno 150.000 območij, ki so obsegala 12,7 odstotkov kopnega in 7,2 odstotkov obalnih vod. Ta statistični podatek je zavajajoč, saj so zaščitena območja velikokrat slabo upravljana in kljub zaščiti pogosto podvržena onesnaževanju.

Na kvaliteto človekovega bivanja poleg čistega okolja vpliva še cela vrsta drugih dejavnikov. Eden izmed njih je razširjenost dostopa do pitne vode, ki je leta 2008 na svetovni ravni predstavljala 87 odstotkov. Veliko bolj kritično je stanje na področju zagotavljanja ustrezne sanitarne ureditve in zmanjšanja števila ljudi, ki živijo v barakarskih naseljih. Leta 2008 skoraj polovica prebivalstva razvijajočih se regij in okoli 2,6 milijard ljudi na svetu ni uporabljalo ustreznih sanitarij. Veliko ljudi brez ustrezne sanitarne ureditve živi v barakarskih naseljih. Kljub temu da se prebivalstvo teh naselij v relativnih vrednostih zmanjšuje, se glede na absolutne vrednosti njihovo število z leti povečuje. Danes v barakarskih naseljih živi že približno 828 milijonov ljudi.

Dosedanji napredek pri doseganju 7. milenijskega razvojnega cilja

1. specifični cilj

Kljub temu da je še zmeraj alarmantno visoka, se stopnja krčenja in izgube gozdov zaradi naravnih vzrokov upočasnjuje. Na globalni ravni se je zmanjšala z ocenjenih 16 milijonov hektarjev letno leta 1990 na okoli 13 milijonov hektarjev letno v prejšnjem desetletju.

Do največjih neto izgub gozdnih površin je med letoma 2000 in 2010 prišlo v Južni Ameriki in Afriki, medtem ko je Azija v zadnjem desetletju zabeležila neto povečanje za okoli 2,2 milijonov hektarjev letno, kar je rezultat obsežnih programov pogozdovanja na Kitajskem, v Indiji in Vietnamu.

Glede na zadnje obstoječe podatke, ki poročajo za leto 2008, emisije CO2 v svetovnem merilu še vedno naraščajo. Leta 2008 so bile emisije 38 odstotkov višje kot leta 1990. Per capita emisije ostajajo najvišje v razvitih regijah, najnižje pa v Podsaharski Afriki.

2. specifični cilj

V zadnji polovici stoletja je delež svetovnih ekosistemov, ki so bili označeni kot zaščitena območja, drastično narasel. Leta 2010 so zaščitena območja obsegala 12,7 odstotkov kopnega in 7,2 odstotkov obalnih vod. Kljub porastu zaščitenih ekosistemov pa je biotska raznolikost zaradi neprimernega upravljanja z zaščitenimi območji in razkoraka pri zaščiti območij še zmeraj v upadu. Ta specifični cilj do leta 2010 ni bil dosežen.

3. specifični cilj

Napredek pri izboljšanju dostopa do pitne vode je velik. Na svetovni ravni je razširjenost dostopa narasla s 77 odstotkov leta 1990 na 87 odstotkov leta 2008. Če se bo ta trend nadaljeval, bo cilj do leta 2015 dosežen in verjetno tudi presežen. Latinska Amerika in Karibsko otočje ter Vzhodna in Jugovzhodna Azija so ta cilj že dosegli. Največje povečanje dostopa do pitne vode je dosegla Vzhodna Azija – dostop se je povečal s 69 odstotkov leta 1990 na 86 odstotkov leta 2008. Podsaharska Afrika je število ljudi, ki uporabljajo izboljšane vire pitne vode, skoraj podvojila – z 252 milijonov leta 1990 na 492 milijonov leta 2008.

Svet je daleč od realizacije cilja sanitarne ureditve. Globalno je stopnja odvajanja na prostem padla za eno tretjino, s 25 odstotkov prebivalstva leta 1990 na 17 odstotkov leta 2008. Skoraj dve tretjini ljudi, ki iztrebljajo na prostem, živita v Južni Aziji. Severna Afrika je edina regija, ki je ta cilj že dosegla.

4. specifični cilj

Med letoma 2000 in 2010 je delež urbanega prebivalstva, ki v razvijajočih se državah živi v barakarskih naseljih, upadel z 39 na 33 odstotkov. Vendar pa v absolutnih vrednostih število prebivalcev teh naselij narašča, za kar je deloma kriva hitra urbanizacija.

Danes je število urbanih prebivalcev barakarskih naselij ocenjeno na približno 828 milijonov – v primerjavi s 657 milijoni leta 1990 in 767 milijoni leta 2000.

Leta 2010 so bila barakarska naselja najbolj razširjena v Podsaharski Afriki, kjer je v teh naseljih bivalo 62 odstotkov urbane populacije; sledita ji Južna Azija (35 odstotkov) in Jugovzhodna Azija (31 odstotkov).

Ukrepi za izboljšanje

Za uresničitev 7. milenijskega cilja je potrebno oblikovati močna partnerstva in uskladiti prizadevanja za ohranitev ozonskega plašča. Spodbujati je potrebno »zeleno« gospodarstvo ter okolju prijazne tehnologije. Potrebno je zaščititi ogrožene živalske vrste in ekosisteme. Ključni dejavnik pri zmanjšanju ravni toplogrednih plinov v ozračju je tudi omejitev sečnje dreves.

Navsezadnje pa je zaradi naraščajočih potreb po hrani potrebno zagotoviti še učinkovitejšo izrabo vodnih virov za kmetijstvo ter izboljšati življenjske razmere prebivalcev milijonskih barakarskih naselij.

Stanje v Sloveniji

Slovenija spada med najbolj gozdnate države v Evropi, saj gozdovi pokrivajo kar 58,5 odstotkov njenega ozemlja. Država je v evropskem vrhu tudi glede biotske raznovrstnosti. Izmed 22.000 evidentiranih rastlinskih in živalskih vrst je v Sloveniji približno 850 endemičnih vrst, ki ne živijo nikjer drugje na svetu. V Sloveniji ima skoraj 100 odstotkov ljudi dostop do pitne vode in ustreznih sanitarij. V najbolj problematičnih razmerah živijo nekatere romske skupnosti. Zadnji podatki o izpustih toplogrednih plinov v Sloveniji iz leta 2009 kažejo, da so se izpusti v primerjavi z letom poprej zmanjšali za 9,1 odstotkov, kar gre v veliki meri pripisati gospodarski krizi.

Udeleženost Slovenije pri doseganju 7. milenijskega cilja

V Sloveniji deluje Svet za trajnostni razvoj, ki je posvetovalno telo Vlade RS in spada pod Službo Vlade RS za razvoj. Svet si prizadeva za dialog s civilno družbo o vseh temeljnih razvojnih vprašanjih. Služba Vlade RS za razvoj vodi na tem področju projekt »Scenariji razvoja Slovenije do leta 2035: Trendi in priložnosti v času podnebnih sprememb«. Namen projekta je iskanje odgovorov na vprašanje, ali in kako lahko Slovenija (p)ostane družba blagostanja v luči izzivov in priložnosti, ki so posledica podnebnih sprememb. Na podlagi teh odgovorov bodo oblikovani novi temelji za krovne strateške usmeritve in dokumente do leta 2035.

Na področju spodbujanja in zagotavljanja okoljske trajnosti  so poleg Vlade RS aktivne tudi mnoge nevladne organizacije; vidnejše med njimi so Umanotera, Focus, Društvo planet Zemlja, Slovensko društvo ZN za trajnostni razvoj idr.

 Ali ste vedeli?

 

Primer dobre prakse: Focus, društvo za sonaraven razvoj

Ime projekta: Trajnostna energija za trajnostni razvoj

Spletna stran: http://www.focus.si

Projekt spodbuja trajnostni razvoj s promocijo trajnostne energije med skupinami, ki predstavljajo močan potencial za spremembe. To so predvsem otroci v šolah in sirotišnicah ter učitelji oziroma upravniki teh šol in sirotišnic. Na izbranih lokacijah v Makedoniji, Bosni in Hercegovini in Ukrajini so v letu 2008 potekale dejavnosti za promocijo trajnostne energije, pri katerih je društvo Focus sodelovalo s posredovanjem slovenskih izkušenj na področju učinkovite rabe energije (URE) in obnovljivih virov energije (OVE). S povezovanjem ukrepov na politični ravni in izobraževanjem želijo prispevati k povečanju energetske varnosti, zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izkoreninjenju energetske revščine v omenjenih državah ter s tem združiti prizadevanja za boljši odnos do okolja in družbe.

V Makedoniji je partner Proaktiva v osnovni šoli s pretežno romsko populacijo izvedel delavnice za učitelje in učence ter predstavil različne informativne materiale na temo energetske učinkovitosti, obnovljivih virov energije, fosilnih goriv in podnebnih sprememb ter hkrati izvedel praktični prikaz izolacije oken. Med potekom delavnic so otroci lahko spoznali tudi model solarnega letala. Podobne delavnice so izvajali še na bližnji srednji šoli. V Bosni in Hercegovini je partner Centar za energiju i ekologiju Tuzla izvajal aktivnosti na srednjih šolah v obliki delavnic za učitelje in učence. Na eni izmed šol so skupaj z učenci postavili sončne kolektorje. V Ukrajini pa je partner Ecoclub predstavil nizko cenovne ukrepe za varčnejšo rabo energije v javnih zgradbah. Izobraževalne aktivnosti so izvedli za upravnike šol in sirotišnic. V rehabilitacijskem centru za otroke s težavami pri učenju so izolirali okna v sobah, kjer otroci preživljajo večino svojega časa.

Projekt se s podobnimi dejavnostmi nadaljuje tudi v letu 2009, z močnejšim poudarkom na prizadevanjih za uskladitev slovenskih in evropskih politik ter politik v ciljnih državah, na delu z učitelji in promociji primerov dobrih praks.

Vrh o podnebnih spremembah 2009

Zakaj moramo v Kopenhagnu skleniti dogovor

V Kopenhagnu se bodo 7. decembra 2009 sestali predstavniki 193-ih akterjev, ki bodo težili k temu, da sklenejo pošten, celosten in znanstveno nepopustljiv podnebni dogovor za obdobje po letu 2012.

To leto imamo možnost, da izberemo novo pot. Kopenhagen ponuja priložnost za preoblikovanje globalne ekonomije. Potrebne so naložbe v čiste vire energije, ki bodo dvignile raven blaginje in spravile milijone ljudi iz revščine. S sklenitvijo dogovora v Kopenhagnu lahko našim otrokom in njihovim potomcem zagotovimo življenju bolj prijazen planet.

Če decembra letos sklenemo dogovor v Kopenhagnu …

Dolgoročno okrepimo gospodarsko okrevanje. Reševanje podnebnih sprememb pomeni tudi reševanje naših trenutnih gospodarskih in energetskih težav. Stimulativni paketi, namenjeni izboljšanju energetske učinkovitosti, javnega transporta, energetskih omrežij in uvajanju obnovljivih virov energije prinašajo dvojno korist, saj spreminjajo naše gospodarstvo v bolj varno in trajnostno smer, hkrati pa povečujejo energetsko neodvisnost.

Ekonomijo prihodnosti ustvarjamo že danes. Podjetja bodo z dogovorom dobila jasen signal, da obstaja politična podpora za naložbe v 'zelene' tehnologije, oblikovanje 'zelenih' delovnih mest in povečanje deleža čiste energije ter infrastrukture.

Privarčevali bomo denar. Ekonomisti se strinjajo, da je cenovno bolj ugodno, če ukrepamo že danes. Pričakuje se, da se bodo stroški, ki so povezani s podnebnimi spremembami, v naslednjih desetletjih izjemno povečevali zaradi degradacije tal kot oblike preživljanja, posledičnega večanja lakote in bolezni, množičnega preseljevanja in izjemnih vremenskih razmer. Z naložbami v preproste in stroškovno učinkovite ukrepe lahko do določene mere omilimo najhujše posledice podnebnih sprememb in si ustvarimo bolj varno prihodnost.

Ustvarjamo bolj čisto, zdravo in varno prihodnost za naše otroke. Naraščajoči vplivi podnebnih sprememb bodo bodočim generacijam močno spreminjali življenje kot ga poznamo mi, vključno z našimi otroki in vnuki. Če že ne moremo izničiti podnebnih sprememb, jih lahko vsaj omilimo z zmanjševanjem izpustov in s preudarnimi ukrepi ohranjanja naravnih virov ter krepitvijo prilagodljivosti na izjemne vremenske pojave.

Podpiramo svoje vrednote. Pri ukrepanju proti podnebnim spremembam gre za varovanje življenj in za zapuščino bodočim rodovom. Naslavljanje podnebnih sprememb je dokaz, da nas skrbi ohranitev našega planeta in dobrobit bodočih generacij.

Če letos v Kopenhagnu ne ukrepamo …

Tvegamo katastrofalne posledice zaradi nevarno spreminjajočega se podnebja.

  • Znanstveniki trdijo, da moramo zmanjšati izpuste toplogrednih plinov pred letom 2020, če se želimo izogniti podnebnim vplivom, ki bi lahko nevarno ogrozili naša življenja. Že sedaj smo lahko priča nekaterim najslabšim scenarijem, ki jih je pred dvema letoma napovedal Medvladni panel o podnebnih spremembah (IPCC).
  • Ledene gore in ledeniki se topijo hitreje kot pričakovano, morska gladina se zvišuje, oceani postajajo vse bolj kisli, širjenje puščav se stopnjuje, uničujoče nevihte, suše, poplave in izjemni vremenski pojavi pa so vedno bolj pogosti.
  • Okrog 25-im do 30-im odstotkom svetovnih živalskih in rastlinskih vrst grozi izumrtje do leta 2100.
  • Obstaja verjetnost, da bodo majhne otoške države, kot na primer Maldivi, poplavljene.

Na milijone ljudi lahko zgubi svoje domove in vire preživljanja zaradi vplivov podnebnih sprememb.

  • Tri četrtine vseh humanitarnih katastrof je povezanih z vremenskimi pojavi, pri čemer se je njihova pogostost v zadnjem desetletju povečala za 50 odstotkov. V zadnjih dveh desetletjih se je število zabeleženih naravnih nesreč na leto podvojilo na 400.
  • Spremembe podnebja lahko povečajo spore okrog vodnih virov, hrane, rodovitne zemlje in drugih pomembnih virov.
  • Velike populacije tvegajo resno pomanjkanje vode, saj se z nevarno hitrostjo topijo ledeniki v Himalaji, Skalnem gorovju in Andih. Na Kitajskem, v Indiji in jugozahodnem delu Združenih držav Amerike so tako resno ogroženi naravni vodni viri.
  • Do leta 2020 se bo nekje med 75 do 250 milijonov ljudi v Afriki soočilo z resnim pomanjkanjem vode. V Afriki sicer prevladuje od dežja odvisno kmetijstvo, vendar se bo v tem času po napovedih zmanjšalo za 50 odstotkov, kar bo imelo za posledico lakoto, podhranjenost, bolezni in politične nemire.
  • Naraščanje morske gladine lahko ogrozi enega od desetih ljudi, ki sedaj živijo v obalnih predelih, ki so le par metrov nad morsko gladino.
  • Višanje svetovne temperature in bolj obilen dež lahko povečajo širjenje vektorskih bolezni, kot so malarija in tropska mrzlica.

Tvegamo dolgoročne in nevarne podnebne spremembe. Ko so toplogredni plini enkrat v ozračju, ostanejo v atmosferi desetletja, če ne celo stoletja. Današnje investicije v energetsko infrastrukturo, ki temeljijo na fosilnih gorivih, lahko ustvarijo izpuste, ki bodo še desetletja povzročali podnebne spremembe.

Izgubili bomo ekonomski razvoj prihodnosti. Države, ki bodo spodletele pri izrabi 'zelenih' tehnologij, bodo izgubljale na konkurenčnosti nasproti svojim sosedam, ki jim je uspelo povečati energetsko učinkovitost svoje industrije ter s tem konkurenčnost in donosnost.

Priča bomo dolgoročnim političnim stroškom. Zamudimo lahko enkratno priložnost politične volje po ukrepanju, ki se mogoče ne bo več pojavila tako kmalu. Kasneje bo težko ponovno ustvariti gonilno silo za podnebne ukrepe, če nam spodleti v Kopenhagnu. Lahko celo ustvarimo negativno vzdušje za sodelovanje pri drugih globalnih izzivih, vključno s trgovanjem, financami in mednarodno varnostjo.

Dalj časa kot bomo čakali, več stroškov bomo imeli zaradi podnebnih sprememb. To bo slabo za naš planet, naša gospodarstva in prihodnost naših otrok. Podnebni dogovor v Kopenhagnu je najbolj moder sporazum, ki ga lahko sklenemo za voljo naše prihodnosti. Napočil je čas za dejanja.

Več informacij najdete na: www.un.org/climatechange

Pogajanja

"Letošnji podnebni dogovor v Kopenhagnu je nujno potreben, če želimo ustaviti podnebne spremembe še preden nam uidejo iz vajeti."
– Yvo de Boer, izvršni sekretar Konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, avgust 2009

V manj kot treh mesecih, in sicer decembra 2009, se bodo v Kopenhagnu na Danskem srečali predstavniki 192-ih držav. Na konferenci Združenih narodov (ZN) o podnebnih spremembah bodo sklenili dogovor, ki bo stopil v veljavo po prvi fazi Kjotskega protokola, ki se izteče leta 2012. Srečanje bo višek procesa, ki se je začel leta 2007, ko so predstavniki vlad na konferenci ZN o podnebnih spremembah na Baliju v Indoneziji sprejeli t.i. Balijski kažipot (Bali Road Map). Slednji predstavlja načrt za dveletni pogajalski proces s ciljem oblikovanja ambicioznega in učinkovitega mednarodnega podnebnega dogovora, ki bo sledil prvi fazi Kjotskega protokola.

Proces vključuje dve pogajalski poti za določitev obvez za obdobje po letu 2012: (1) pogajanja v okviru konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC), ki temeljijo na Balijskem akcijskem načrtu; in (2) pogajanja v okviru Kjotskega protokola, ki ne vključuje Združenih držav Amerike kot glavnega povzročitelja izpustov toplogrednih plinov, saj slednje niso ratificirale protokola. Države so se sporazumele, da bodo zaključile pogajanja na konferenci ZN o podnebnih spremembah v Kopenhagnu.

K pogajanjem dodatno prispevajo odkritja več znanstvenih poročil, še najbolj pa četrto ocenjevalno poročilo Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC) iz leta 2007. Poročilo potrjuje, da se povprečne temperature na zemlji večajo, za kar je najbolj odgovoren človek.

Pospešen pogajalski proces je bil oblikovan leta 2008. Tega leta je bila v Poznanu na Poljskem pomembna konferenca ZN o podnebnih spremembah. Leta 2009 so bili v okviru Balijskega akcijskega načrta trije krogi pogajanj v Bonnu v Nemčiji (od 29. marca do 8. aprila, od 1. do 12. junija in od 10. do 14. avgusta). Pred Kopenhagnom bosta še dve konferenci; ena bo v Bangkoku na Tajskem (od 28. septembra do 9. oktobra) in druga v Barceloni v Španiji (od 2. do 6. novembra).

Ključne teme

Balijski akcijski načrt se osredotoča na štiri ključne točke razprave, in sicer na blaženje, prilagajanje in financiranje podnebnih sprememb, vključno z uvajanjem novih tehnologij. Sočasno bo potekala razprava o 'skupni viziji' glede dolgoročnega sodelovanja na tem področju in dolgoročnega globalnega cilja za zmanjševanje izpustov.

Blaženje: V kontekstu mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah pomeni 'blaženje' zmanjševanje izpustov toplogrednih plinov. Pogajanja so se osredotočila na to, v kolikšni meri se mora blaženje dogajati na globalni ravni, katere države so ključni akterji in koliko jih bo to stalo. Bistvo Balijskega akcijskega načrta je v tem, kako se sporazumeti o ukrepih, ki so merljivi, preverljivi in se lahko o njih poroča. Pri industrializiranih državah se je razprava osredotočila na doseganje pravno obvezujočega zmanjševanja izpustov, pri državah v razvoju pa na prepoznavanje ustreznih ukrepov blaženja podnebnih sprememb na nacionalni ravni ter vzpostavljanje procesa registracije in podpore nacionalnim akcijskim načrtom.

Trendi izpustov toplogredni plinov*:

  • Med leti 1970 in 2004 so se izpusti toplogrednih plinov povečali za 70 odstotkov, od tega so se vrednosti CO2 povišale za okrog 80 odstotkov, pri čemer CO2 predstavlja 77 odstotkov vseh izpustov.
  • Brez ukrepanja se bodo po napovedih izpusti toplogrednih plinov povečali nekje med 25 in 90 odstotki do leta 2030, če je 2000 izhodiščno leto.
  • Izpusti CO2 se bodo v tem obdobju zaradi rabe energije najverjetneje povečali nekje med 40 in 110 odstotki.
  • Stroški blaženja podnebnih sprememb bodo leta 2030 presegli 3 odstotke globalnega bruto domačega proizvoda.

*vir: IPCC

Prilagajanje: V kontekstu mednarodnih pogajanj o podnebnih spremembah se rabi termin 'prilagajanje' za pomoč revnim državam pri prilagajanju neizogibnim podnebnim spremembam, ki jih povzročajo že prisotni toplogredni plini v atmosferi. Med drugim je tudi jasno, da se morajo vse države prilagajati na podnebne spremembe. Le-te imajo potencial, da porinejo države v razvoju nazaj v revščino in izničijo dosedanje dosežke pri doseganju Milenijskih razvojnih ciljev. Nujno je potrebno oblikovanje skupnega političnega pristopa, in sicer v skladu z nacionalnimi in mednarodnimi prioritetami trajnostnega razvoja. Sporazumeti se je potrebno okrog dveh ključnih vprašanj; kako zagotoviti takojšnjo pomoč ranljivim državam, da se bodo lahko soočale s vplivi podnebnih sprememb, in kako zagotoviti, da prilagajanje dobi potrebno pozornost v luči takojšnjega upoštevanja znanstvenih dognanj.

Razprava se je osredotočila tudi pri nujnosti zagotavljanja novih in dodatnih skladov, ki ne bodo odvisni od prostovoljnih prispevkov in bodo pomagali državam v razvoju pri prilagajanju. Namen je podpirati nacionalne programe prilagajanja podnebnim spremembam s finančnimi sredstvi in z uvajanjem novih tehnologij. Povsem živa je tudi debata, ali se naj obstoječi programi, kot je sklad za prilagajanje, ki se je oblikoval na podlagi Kjotskega protokola, okrepijo, ali pa se naj ustanovi mednarodna zavarovalnica, ki bi pomagala ranljivim državam pri premagovanju posledic podnebnih sprememb.

Tehnologije: Potrebno je okrepiti razvijanje in uvajanje novih tehnologij, k čemur poziva Balijski akcijski načrt. To bo pomembna tema pogajanj za podnebni dogovor za obdobje po letu 2012. Vprašanje je, kako spodbujati razvijanje nizkoogljičnih tehnologij in pospešiti širjenje obstoječih tehnologij v države v razvoju. Obstaja dilema, ali se naj v te namene oblikuje novo institucionalno telo ali sklad, in kako razrešiti pomisleke glede pravic intelektualne lastnine. Zaenkrat obstaja konsenz o tehnologijah, ko so potrebne za uvajanje nizko cenovnih ukrepov blaženja, kamor spadajo ukrepi izboljševanja energetske učinkovitosti, raba obnovljivih virov energije, kot so voda in solarna energija, ter zajem in shranjevanje ogljika.

Financiranje: Pomemben del pri oblikovanju rešitve v Kopenhagnu bo iskanje načinov, kako ustvariti nove, dodatne in predvidljive finančne vire, kot tudi razvijanje in prenos tehnologij tja, kjer jih najbolj potrebujejo. Potrebno bo javno in zasebno financiranje, pri čemer bo javno financiranje najbolj pomembno za tiste sektorje držav v razvoju, ki so odvisni od vladnih naložb in njihovih finančnih tokov. Razprava o učinkovitem upravljanju globalnega trga ogljika je tudi pridobila na pomenu in se razume kot način preusmerjanja pomembnih virov v države v razvoju.

Trenutno obstaja veliko izračunov, koliko denarja bomo potrebovali v naslednjih desetletjih za pomoč državam v razvoju pri prilagajanju neizogibnim podnebnih spremembam in njihovemu blaženju. V celoti bomo do leta 2020 potrebovali okrog 250 milijard ameriških dolarjev na leto. Kljub temu je bolj pomembno takojšnje ukrepanje, kot pa izračunavanje točnih stroškov v prihodnosti. Povsem jasno je, da bodo stroški za prilagajanje in blaženje naraščali s časom, ter da je javni denar zagonski, ki bo narekoval smer delovanja. Ključnega pomena je, da so vzpostavljeni mehanizmi, ki bodo javnemu in zasebnemu sektorju omogočali občutno višanje deležev financiranja skozi čas. To bo omogočilo nenehno financiranje podnebnih ukrepov v državah v razvoju ter izničilo potrebo po vsakoletnih pogajanjih.

Več informacij najdete na: www.un.org/climatechange

Znanstvena dognanja

"Potrebno je zmanjšati izpuste toplogrednih plinov glede na priporočila znanstvenikov. Pri tem morajo sodelovati vse države po svojih zmožnostih, saj je to naša skupna odgovornost."
– Generalni sekretar Ban Ki-moon, 17. avgust 2009

Glede na študijo Medvladnega panela o podnebnih spremembah (IPCC) se je v 20. stoletju površje zemlje segrelo za približno 0,74°C. Znanost je veliko napredovala pri ocenjevanju potencialnih posledic, ki jih prinaša ta sprememba temperature. IPCC je v svojem četrtem ocenjevalnem poročilu iz leta 2007 navedel, da je segrevanje podnebnega sistema »dejstvo« in da je globalno segrevanje iz sredine dvajsetega stoletja »najverjetneje« posledica večanja izpustov toplogrednih plinov, ki jih povzroča človek.

Četrto ocenjevalno poročilo od IPCC razkriva, da so se izpusti toplogrednih plinov med 1970 in 2004 povečali za 70 odstotkov, izpusti ogljikovega dioksida (CO2), ki ima s 77-imi odstotki največji delež med vsemi izpusti, pa so se povečali za približno 80 odstotkov. IPCC še odkriva, da se je od leta 1750 vsebnost CO2, metana (CH4) in dušikovega oksida (N20) v atmosferi izjemno povečala. Krivo je človeško ravnanje, današnje vrednosti teh plinov v atmosferi pa so krepko večje od tistih v predindustrijski dobi.

Če se bodo izpusti še naprej višali s takšnim tempom kot do sedaj in bodo dosegli dvojno vrednost v primerjavi s predindustrijskim časom, projekcije oznanjajo, da se bo svet najverjetneje soočil s povečanjem povprečnih temperatur za 2° – 4,5°C do leta 2100, pri čemer je najbolj verjetno povečanje za 3°C.

Počasi bomo vsi sprejeli dejstvo, da se podnebnim spremembam v celoti ne moremo izogniti. Zaradi tega moramo vsi povečati svojo sposobnost prilagajanja, torej tudi države z visokimi prihodki. Načetost podnebnega sistema se po vsem svetu kaže z bolj pogostimi poplavami, sušami in vročinskimi vali, pri čemer se bo njihova pogostost samo povečevala. Na voljo imamo širok izbor načinov prilagajanja, vključno z modeliranjem naravnih katastrof, raznimi zavarovanji in drugimi mehanizmi obvladovanja tveganj. Potrebna je njihova množična raba, če želimo pomanjšati občutljivost na neizogibnost podnebnih sprememb, kar je še posebej pomembno pri najbolj ranljivih družbenih skupinah.

Primeri prilagajanja po sektorjih*

  • Voda: povečanje zbiranja deževnice, varčevanje z vodo.
  • Kmetijstvo: prilagoditev setvenega časa in časa spravljanja pridelkov, raznovrstnost kultur in njihovo premeščanje.
  • Infrastruktura (vključno z obalnimi predeli): oblikovanje naplavnih nižin kot blažilo pred višanjem morske gladine in poplavami.
  • Energija: raba obnovljivih virov energije, energetska učinkovitost.

Po najbolj strogem scenariju IPCC glede zmanjševanja izpustov ima svet manj kot 50 odstotno možnost, da zmanjša nadaljnje segrevanje ozračja do 2°C. Če želimo to doseči, potrebujemo celosten globalni načrt blaženja podnebnih sprememb, kar vključuje nadaljnjo izboljševanje obstoječih podnebnih politik v razvitih državah in hkratno zmanjševanje izpustov v državah v razvoju. Z drugimi besedami, doseči moramo najvišjo vrednost izpustov pred letom 2020 in 50 odstotno zmanjšanje vrednosti pod ravni iz leta 1990, in sicer do 2050. Za industrializirane države to pomeni od 25 do 40 odstotno zmanjšanje izpustov pod ravni iz leta 1990, in sicer do 2020.

Posledice podnebnih sprememb, ki so povezane s tem scenarijem, so resne, ampak obvladljive, če obstajajo mehanizmi obvladovanja tveganj. Zavedati se moramo, da bodo podnebne spremembe brez ukrepov ogrozile gospodarsko rast in preživetje najbolj ogroženih družbenih skupin. O tem jasno pričajo številna znanstvena dognanja.

Primeri posledic podnebnih sprememb*

  • Do leta 2020 se bo okoli 75 do 250 milijonov ljudi v Afriki soočilo z resnim pomanjkanjem vode. Od dežja odvisno kmetijstvo, ki prevladuje, se lahko v določenih afriških državah skrči do 50 odstotkov.
  • Okrog 20 do 30 odstotkov rastlinskih in živalskih vrst po podvrženo povečanemu tveganju izumrtja, če se globalne povprečne temperature povečajo za več kot 1,5°C do 2,5°C.
  • Množično topljenje ledenikov in snega bo povečalo tveganje nenadnih poplav ter sčasoma zmanjšalo letne zaloge snežne vode v največjih gorskih predelih (na primer v Hindukušu, Himalaji in Andih), kjer živi več kot milijarda ljudi.
  • Sedem od desetih naravnih katastrof je povezanih s podnebjem.
  • Samo v letu 2008 je bilo več kot 20 milijonov ljudi premeščenih zaradi nenadnih naravnih katastrof, ki so bile posledica podnebnih sprememb. Do leta 2050 se lahko to število poveča na 200 milijonov.

*vir: IPCC, Združeni narodi, Sternovo poročilo 2006

Več informacij najdete na: www.un.org/climatechange