Občutka, da vsako naše dejanje vpliva na celoten okoljski in družbeni sistem, se moramo znova naučiti

Članek sta v Delu objavila Polona Frelih in Peter Žerjavič

Ekologi so si dokaj enotni v tem, da bodo naše prihodnje generacije živele na veliko bolj neprijaznem planetu kot mi, pa tudi v tem, da se bodo politiki na Danskem najverjetneje dogovorili le, da se bodo še naprej zgolj dogovarjali.

Našli smo nekaj zanimivih ekologov oziroma naravovarstvenikov z različnih koncev sveta, ki vsak po svoje ocenjujejo bližajočo se podnebno konferenco v Københavnu in tudi prihodnost našega planeta. No, pravzaprav so si dokaj enotni v tem, da bodo naše prihodnje generacije živele na veliko bolj neprijaznem planetu kot mi, pa tudi v tem, da se bodo politiki na Danskem najverjetneje dogovorili le, da se bodo še naprej zgolj dogovarjali, kot pravi naš ameriški dopisnik.

Pravo akcijo - svoj odnos do narave in ekologije - ima zatorej v rokah vsak posameznik in konferenca v Københavnu je pomembna tudi zato, da se tega znova zavedamo. Kako krivično je na primer, da prav prebivalci vedno bolj topečih se Zemljinih polov, Antarktike in Arktike - ki bodo po besedah umetnika Marka Peljhana postali prvi okoljski begunci, saj ne bodo več imeli tal pod nogami - v nasprotju z zahodno kulturo še vedno ohranjajo ekološko zavest in nikoli niso izgubili stika z naravo. Prav oni so lahko s svojim načinom življenja naši največji učitelji, meni umetnik: »Občutka, da vsako naše dejanje vpliva na celoten okoljski in družbeni sistem, se moramo zato znova naučiti, saj nas lahko edino to morda še ohrani kot vrsto, ki živi v ravnovesju s svojo biosfero.«

Peter Žerjavič, Berlin: Podnebni jezdeci apokalipse

Hans Joachim Schellnhuber je eden vodilnih nemških in evropskih strokovnjakov na področju varovanja podnebja. Doktor fizike, star 59 let, vodi skupino, ki svetuje nemški vladi, nekakšni svet okoljevarstvenih modrecev. S temo se je ukvarjal med konferenco v Riu de Janeiru, sodeloval je pri kjotskem sporazumu, na vrhu v Københavnu bo član nemške delegacije. Več kakor poldrugo desetletje je na čelu potsdamskega inštituta za preučevanje učinkov podnebja. Na pogovor z ducatom tujih dopisnikov se je pripeljal z avtomobilom na hibridni pogon. Najbolj enostaven primer, kaj lahko naredi vsak posameznik za manjše izpuste CO2. »Pri transportu lahko privarčujemo neverjetno veliko. Noro je, da gre pri avtomobilu s klasičnim motorjem osemdeset odstotkov energije skozi glušnik,« je povedal Schellnhuber. A do električnega avtomobila se ne da zgolj z odločitvami potrošnikov. To je vprašanje industrijske politike. S takšnimi spodbudami države je veliko laže na Švedskem ali v Nemčiji kakor v ZDA. Schellnhuber je prepričan, da bi lahko znatno zmanjšali izpuste, ne da bi vplivali na kakovost življenja: »Če se človek odpove enemu od treh nakupovalnih izletov v New York, se ne bo veliko odrekal.« Z zavestnimi odločitvami potrošnikov bi se dalo veliko premakniti; če pa si bomo vsi zatiskali oči in nihče ne bo nič naredil, bomo vsi končali v težavah.

Z razmeroma enostavnimi stvarmi, kakršna je boljša izolacija starih hiš, s katero se lahko poraba energije zmanjša za osemdeset odstotkov, sploh ne bi smeli več odlašati. V Nemčiji pa Schellnhuber predvsem pogreša »zeleno podjetnost«. V 19. stoletju je podjetniški duh naredil iz Nemčije eno od vodilnih industrijskih držav. »Smo pred novo industrijsko revolucijo, povezano z učinkovitejšo rabo virov. Danes pa ljudje nočejo tvegati, čeprav človek lahko hitro postane bogat z novimi tehnologijami,« je povedal. Torej, dekarbonizacija družbe je velika poslovna priložnost za vsakogar. Nemčija si je sicer zastavila zmanjšati izpuste do leta 2020 za kar štirideset odstotkov. Po Schellnhuberjevih besedah bi lahko dosegla še več in nato do sredine stoletja postala država brez izpustov CO2. Vsekakor pa bi Nemčija kot država z razvitimi tehnologijami na področju obnovljivih virov energije lahko bila med zmagovalci bitke proti podnebnim spremembam.

Na konferenco v Kjotu nima pozitivnih spominov. »Končala se je kot orientalski bazar. Ponudbe držav so kar zviševale in zniževale emisije. To se na Danskem ne sme ponoviti,« je pojasnil. Da v Københavnu ne bo sprejet mednarodnopravni obvezujoči sporazum, se mu ne zdi katastrofičen scenarij. »Ključno je, da dosežemo temeljno strinjanje o bistvenih elementih: o najvišjem dvigu povprečne temperature za dve stopinji do konca stoletja, o znatnem zmanjšanju emisij CO2 pred letom 2020 in o delitvi bremen. Ne bo škode, če nato v letu ali dveh sklenemo pravi sporazum,« je povedal. Najslabši razplet Københavna je, da bi se oblikovala rešitev, ki bila sicer videti ugodna, a ne bi prinesla temeljnih premikov. Ne glede na ogromno medijsko pozornost, ki se v zadnjem času posveča podnebju, pa znanstvenik opozarja, da je javnost že zasičena z apokaliptičnimi napovedmi. »Morda ne bi bilo slabo, če bi se strokovnjaki za kaki dve leti zavili v molk,« se pošali.

A posledice, denimo, dvigovanja gladine morja da bodo vsekakor uničujoče. Ena od nemških zavarovalnic je namreč izračunala, da bi stroški zvišanja gladine morja za pol metra znašali - 62.000 milijard evrov. Zgodbice o Danski kot pridelovalki vina so le simpatična ilustracija dramatičnih posledic podnebnih sprememb. Čeprav so evropske države v bitki za podnebje lahko zgled drugim, na svetovni ravni doslej ni bilo narejeno posebno veliko. Schellnhuberja najbolj skrbi, da v ZDA kot ključni državi ni ne zavesti ljudi ne pripravljenosti velikega dela politike na drugačne prijeme. Tako Barack Obama ne more doseči ciljev sam proti sistemu. »Ponujajo 17 odstotkov emisij manj glede na leto 2005. To so v primerjavi z letom 1990 le trije, štirje odstotki. V primerjavi s tem, kakšno krčenje bi morali doseči v prihodnjih desetletjih, pa je ponudba smešna,« je povedal Schellnhuber.

Zadnji ponudbi Kitajske in ZDA po njegovem mnenju prej kakor k dvema peljejo k štirim stopinjam višji temperaturi leta 2100. Ob postavljenem cilju dveh stopinj lahko znanstveniki natančno izračunajo, koliko izpustov je še na razpolago. Tako je do sredine stoletja zgornja meja 750 milijard ton. »Z ameriškim načinom življenja po vsem svetu bi vse porabili že v šestih letih. Če ZDA (20 ton izpustov na prebivalca) ne bodo naredile skoraj nič, bi morali več narediti drugi. Kitajska bi morala, denimo, še znižati s svojih 3,5 tone in Indija svojo tono. To je geopolitično nesprejemljivo,« je opozoril Schellnhuber. Za uspeh prizadevanj in pravi politični sporazum ima vlogo pravična delitev bremen, ki bodo nastala z zniževanjem emisij, zlasti spričo velikih izpustov v razvitem svetu. A v vseh delih sveta bi morali pred očmi imeti dejstvo, da si trajne blaginje ne bodo mogli izbojevati z bitko proti naravi.

Polona Frelih: »V gozdu ne moreš propasti«

Dr. Aleksej Jablokov je profesor biologije na Ruski akademiji znanosti in nesporni veteran ruske borbe za zaščito okolja. Je ustanovitelj sovjetskega Greenpeacea, v 90. letih je bil svetovalec pokojnega ruskega predsednika Borisa Jelcina za ekološka vprašanja, trenutno pa predseduje Zelenim Rusije, ki so frakcija opozicijske stranke Jabolko. Kateri dejavnosti trenutno namenja več časa, politični ali ekološki? »Dandanes brez politike ni mogoče reševati ekoloških vprašanj,« brez pomišljanja odvrne živahen in čil 78-letnik.

Z njim smo se srečali v tednu, ko se je živo srebro v Moskvi dvignilo na kar 8,1 stopinje Celzija, kar je bila najvišja zimska temperatura v zadnjih 111 letih. »V Podmoskovju so še enkrat pognale gobe, iz zemlje lezejo črvi, ki se običajno že konec novembra zarijejo globoko v zemljo in zamrznejo. Težko bi rekel, da je to posledica globalnega segrevanja ozračja, nedvomno pa so takšna odstopanja zelo nevarna za naš rastlinski in živalski svet,« je znanstveno zadržan pri izrekanju hitrih sodb.

Enako previden je, ko ga povprašamo po mnenju glede nadaljnje usode našega planeta. Pravi, da je veliko odvisno od skorajšnjega klimatskega vrha v Københavnu. »Če ne bodo sprejeli radikalnih zavez o zmanjšanju izpusta toplogrednih plinov, potem ne vidim nič dobrega. Že zdaj se gladina svetovnih oceanov na leto dvigne za kar tri milimetre, in če se bo to nadaljevalo, potem se bo v 20 do 30 letih morje dvignilo za pol ali celo en meter. Na Arktiki je že zdaj kar 30 odstotkov manj ledu in zaradi tanjšanja ledene ploskve je lani v Belem morju poginilo več deset tisoč tjulenjev. Zaradi izsekavanja tropskega pragozda izginjajo koralni grebeni in na desetine živalskih vrst. Krčenje biološke raznolikosti človeštvu ne more prinesti nič dobrega. Rast epidemije raka po vsem svetu je dokaz, da smo že naredili veliko škode,« je naštel največje bojazni.

Jablokov je tudi avtor knjige o ekoloških problemih jedrske energije, ki jo označuje za umazano, drago in politično nevarno. »Jedrski strokovnjaki lažejo, ko govorijo, da pri jedrskih elektrarnah ni izpusta toplogrednih plinov. Res je, da ga ni, ko jedrske elektrarne obratujejo, je pa tega veliko med dodajanjem urana in stiskanjem obogatenega urana v tabletke. Poseben problem je kripton 85, ki nastaja v jedrskih elektrarnah. To je inertni plin, ki spreminja elektroprevodnost atmosfere, zaradi česar nastajajo gromi in strele, vse več pa je tudi hurikanov in tajfunov.«

Prav na dan našega pogovora so Indija, Pakistan, Južnoafriška republika in Brazilija sporočile, da jih v Københaven ne bo. »O okoljskem vrhu se je že začela velika igra. Države članice Brica želijo s to napovedjo pritisniti na Združene države Amerike, ki so glavni onesnaževalec. Prepričati jih poskušajo, da bi prevzele odgovornost. V prihodnjih dneh bo moral Washington sprejeti zelo pomembne odločitve. Lepe besede Obame glede globalnega segrevanja ozračja se morajo potrditi v politični volji. Za zdaj so to le besede, ki so v nasprotju s tem, kar govori kongres. Če Obama ne bo z vsemi silami pritisnil na kongres, bo mednarodni skupnosti lahko jasno, da pri skrbi za okolje ne misli resno.«

Da se bo resno posvetil klimatskim vprašanjem, je pred kratkim napovedal tudi ruski premier Vladimir Putin, predsednik Dmitrij Medvedjev pa je izbral celo posebnega svetovalca za okoljska vprašanja - to je postal dosedanji predsednik svetovne meteorološke organizacije Aleksander Badricki. »Besedam Putina in Medvedjeva ne kaže zaupati. Zelo veliko sta nas vlekla za nos, posebno Putin. O njegovi ekološki politiki je mogoče samo preklinjati. Z njegovim prihodom se je v naši državi začela deekologizacija. Z enim od prvih ukrepov je uničil odbor za ekologijo in les, zaradi česar bi moral priti v Guinnessovo knjigo rekordov za dosežke pri uničevanju narave. Leta 2000 je ministrstvo za izobraževanje na srednjih šolah ukinilo predavanja iz ekologije, ministrstvo za notranje zadeve pa je prepovedalo ekološko policijo. Vse to je bilo načrtovano. To se je zgodilo, ker je brezobzirno izkoriščanje naravnih virov, kot sta nafta in plin, postalo prioriteta naših oblasti,« je bil kritičen predvsem na račun Putina. »Kar se tiče Kremlja, je z njim povezan moj največji strah, pa tudi upanje. Predstavlja ga Bedricki, ki je edina svetla točka. Njemu verjamem, saj je edini uradnik v Rusiji, ki je predan okoljski problematiki. Je mala iskra v veliki črnini, ki bo bodisi zagorela ali pa ugasnila.«

So državljani Rusije po njegovem kaj bolj ozaveščeni od svojih voditeljev? »Rusi se do okolja obnašajo zelo brezbrižno. V zadnjih 15 letih se je pri nas razpasla potrošniška mentaliteta. Vsi bi samo potovali, hodili po trgovinah, restavracijah in se vozili v razkošnih avtomobilih. Večini bogatih Rusov je za Rusijo vseeno. Zanje je to samo država, v kateri se služi denar in jo je treba izmolsti do konca, ne glede na posledice. Večina jih sploh ne živi tukaj. Vsi imajo domove v Španiji, na Azurni obali, svoje otroke pa v britanskih šolah,« ošvrkne še t. i. »nove ruske«.

Sam živi skromno, v vasi, ki je od Moskve oddaljena 300 kilometrov in kjer sta s soprogo nedavno kupila sedem hektarov zemlje. »Ustvarjava svoj lastni gozd. Posadila sva že 300 dreves, od akacij, topolov, jablan, kostanjev in cedre. Gozd pomeni ptice, kisik in je nekaj živega. V gozdu ne moreš nikoli propasti.«

Vir: Delo