Izhodišča za udeležbo delegacije RS na Konferenci OZN o podnebnih spremembah v Kopenhagnu od 7. do 18. decembra 2009

Karl Erjavec (Foto - Tamino Petelinsek/STA)6. december 2009 - Vlada RS je na seji 3. decembra sprejela izhodišča za udeležbo delegacije Republike Slovenije na Konferenci Organizacije združenih narodov o podnebnih spremembah, ki bo potekala v Kopenhagnu na Danskem, od 7. do 18. decembra letos.

Udeležba delegacije Republike Slovenije na 15. zasedanju Konference pogodbenic Okvirne konvencije ZN o spremembi podnebja (COP-15) in 5. zasedanju Konference pogodbenic Kyotskega protokola (CMP-5) je za Slovenijo pomembna predvsem zaradi sprejemanja odločitev o novem globalnem sporazumu za spoprijemanje s podnebnimi spremembami po letu 2012 in o obveznostih zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v razvitih državah (kamor spada tudi Slovenija) v drugem ciljnem obdobju Kyotskega protokola. Pri tem bo slovenska delegacija aktivno delovala v okviru EU in skrbela, da bodo, ob prizadevanjih za ambiciozen sporazum, zaščiteni slovenski interesi.

Poglavitni politični cilj Slovenije je sprejem ambicioznega, pravno zavezujočega, učinkovitega ter poštenega globalnega sporazuma, ki bo omogočil srednjeročno in dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, potrebno za omejitev rasti povprečne globalne temperature pod 2 oC glede na predindustrijsko obdobje, in s tem preprečitev katastrof večjega obsega, ki bi v večji ali manjši meri doletele tudi Slovenijo. V skupno vizijo je potrebno vgraditi načelo pravičnosti in pravice do preživetja ljudi in ekosistemov, kakor tudi načelo pravice do trajnostnega razvoja. Kot drugo, pa se Slovenija zavzema za vzpostavitev takega sistema, ki bo zagotavljal zadostno, predvidljivo, učinkovito in pravično financiranje omenjenih zadev. Vendar mora biti EU glede tega prožna. Najpomembnejše je, da mora sporazum vsebovati take zaveze in cilje zmanjšanja emisij, ki bodo omogočili dosego cilja 2 oC, in vzpostaviti sistem, ki bo zagotavljal potrebno finančno pomoč državam v razvoju za spoprijemanje s podnebnimi spremembami. Slovenija se zaveda, da obstaja realna možnost, da sporazum v Kopenhagnu še ne bo sprejet; v tem primeru je potrebno tam doseči soglasje o čim več segmentih bodočega sporazuma, da bi ga lahko sprejeli v letu 2010, in trdno politično zavezo, da bo do tega res prišlo.

Stališča vlade do posameznih tem, o katerih se bodo opredeljevale udeleženke konference v Kopenhagnu:

  • Slovensko stališče je, da je nujno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v skupini razvitih držav za najmanj 30 % do leta 2020 glede na leto 1990, in hkrati ugotavlja, da do sedaj predstavljeni cilji večine drugih razvitih držav niso zadostni.
  • Slovenije meni, da je za izhodiščno leto potrebno obdržati leto 1990.
  • Slovenija zagovarja stališče, da naj dolžina ciljnega obdobja ostane 5 let, vendar je sprejemljiv tudi drugi predlog, to je 8 let.
  • Glede emisijskih poti je stališče Slovenije, da moramo z zmanjševanjem emisij začeti takoj, razvoj novih tehnologij v prihodnjih letih bo nadaljnje zmanjševanje emisij le še pospešil, olajšal in pocenil. Svetovne emisije morajo doseči vrh najkasneje do leta 2015, za tem pa strmo upadati.
  • Delitev naporov znotraj EU pri morebitnem prehodu z -20 na -30 % mora biti urejena po podobnih kriterijih, kot so bili uporabljeni pri delitvi bremen pri sprejemanju podnebno – energetskega svežnja in neodvisnega cilja EU zmanjšanja emisij za 20 % do leta 2020.
  • Slovenija skupaj z EU meni, da morajo države v razvoju upočasniti rast svojih emisij, tako da bodo leta 2020 za 15-30 % nižje, kot bi bile sicer (osnovano na ugotovitvah 4. poročila IPCC). Da bi to lahko dosegle, jim morajo razvite države zagotoviti potrebno finančno in tehnološko pomoč ter pomoč za izgradnjo zmogljivosti.
  • V interesu Slovenije, da se večino potrebnih zmanjšanj emisij doseže doma, saj se s tem zagotovi, da koristi prehoda na nizkoogljično družbo (t.j. nova delovna mesta, nižji stroški za energijo, izboljšano zdravje itn.) ostanejo doma.
  • Glede opredelitve skupnih ciljev, Slovenija podpira nadaljevanje obstoječega sistema in je dobro preizkušen v praksi. Menimo, da bolj upošteva pristojnosti držav članic in pravilo subsidiarnosti.
  • Slovenije meni, da se je potrebno v okviru Kopenhagenskega sporazuma dogovoriti o višini in dinamiki finančne pomoči ter načinu njenega zagotavljanja, ter da mora biti ta pomoč zadostna in predvidljiva.
  • Slovenija meni, da so ukrepi za prilagajanje javna odgovornost, ker izkušnje kažejo, da jih zasebni sektor ne more izvesti tako učinkovito. Od držav v razvoju prav tako ne moremo pričakovati, da bodo financirale ukrepe prilagajanja, ki so v veliki meri posledica emisij industrializiranih držav.
  • Slovenija podpira prizadevanja za dosego napredka pri prenosu novih, čistejših tehnologij v tretje države.
  • Financiranje in investicije je eno ključnih vprašanj v mednarodnih pogajanjih, od katerega je odvisna pripravljenost držav v razvoju za sodelovanje v novem sporazumu, s tem pa tudi usoda samega sporazuma.

 

Slovensko stališče je, da naj EU kot celota prispeva svoj pravični delež za pomoč državam v razvoju, in sicer na podlagi predvsem dveh kriterijev: zmožnosti plačevanja in emisij. Slovenija podpira zagotavljanje zgodnejšega financiranja že pred začetkom drugega ciljnega obdobja, to je v letih 2010-2012.

 

Vsebinsko so za Slovenijo v nadaljevanju pogajanj pomembna predvsem tri vprašanja:

  • določitev ključa delitve bremen na mednarodni ravni,
  • določitev ključa delitve bremen znotraj EU in
  • ali so sredstva za financiranje podnebnih sprememb dodatna k ODA (uradna razvojna pomoč) ali ne.

 

Glede pravične razdelitve bremen javno finančne pomoči državam v razvoju znotraj EU za obdobje po letu 2012, si bo Slovenija prizadevala, da se notranja prilagoditev uporabi za vse države članice, ki bodo v času dogovora pod povprečjem BDP na prebivalca v EU.

 

Za Slovenijo je zelo pomembno tudi vprašanje upoštevanja ponorov, kjer se države članice še niso poenotile o tem, katero metodologijo naj EU zastopa na pogajanjih. Metodologija obračunavanja ponorov, ki bi dejanske ponore ogljikovega dioksida prikazala kot emisije, za Slovenijo ni sprejemljiva. Če bi bilo za poenotenje stališča EU nujno potrebno sprejeti tako metodologijo, lahko Slovenija v okviru EU pristane nanjo samo v primeru, če s strani institucij EU (npr. Evropske komisije) dobi trdna zagotovila, da bo nastali »strošek« kompenziran na kakšnem drugem področju.

 

Slovenija zastopa stališče, naj možnost upoštevanja ponorov velja tudi v naslednjih ciljnih obdobjih vendar tako, da bodo države, ki uveljavljajo ponore za izpolnjevanje svojih obveznosti zmanjšanja emisij, ekvivalent vrednosti ponorov namenile za domače prilagajanje podnebnim spremembam.

 

  • Glede na mehanizem čistega razvoja (CDM) Slovenija podpira sektorske pristope, saj obstajajo možnosti učinkovitega zmanjševanja emisij v celotnih sektorjih (v globalnem, regionalnem ali nacionalnem merilu) in to predstavljajo tudi ustrezen način za vključevanje držav v razvoju v ta proces.
  • Večina vzhodnoevropskih držav, vključno s članicami EU, ima znatne presežke dodeljenih enot (AAUs). Slovenija se strinja, da se lahko začnejo pogovori o morebitni omejitvi prenosa presežkov AAUs v naslednja ciljna obdobja, na primer z uporabo diskontnega faktorja. Če prizadete države na to ne bodo pristale, bi bila po mnenju Slovenije dobra rešitev, da bi sprejele kot izhodišče za drugo ciljno obdobje njihove sedanje emisije.
  • Slovenija glede emisij iz mednarodnega letalskega in ladijskega meni, da je zelo pomembno, da dogovor v Kopenhagnu vključuje cilje zmanjšanja emisij tudi za ta sektorja, saj te naraščajo. Slovenija lahko podpre cilja zmanjšanja emisij v letalskem sektorju za okoli 10 %, v pomorskem pa za okoli 10-20 % do leta 2020 glede na leto 2005. Pri določevanju teh ciljev je potrebno tesno sodelovanje z ICAO in IMO.

Vir: Vlada RS