Štirinajst dni, ko bodo odločali o tem, kako bo zgodovina sodila to generacijo

Foto - Delo7. december 2009 - Danes se je 56 časnikov v 45 državah odločilo za korak brez primere. Soglasno smo spregovorili s skupnim mnenjskim prispevkom. Človeštvo se je namreč znašlo v hudi stiski.

Če ne bomo skupaj odločno ukrepali, bodo podnebne spremembe opustošile naš planet ter uničile našo blaginjo in varnost. Nevarnost postaja čedalje bolj očitna zadnji generaciji. Zdaj so spregovorila dejstva: od zadnjih 14 let je bilo 11 najtoplejših, odkar obstajajo pisni viri, arktični led se topi, lanske ponorele cene nafte in hrane pa nam dajejo slutiti, kakšno opustošenje nas čaka. V znanstvenih revijah se pisci ne sprašujejo več, ali je za to kriv človek, temveč koliko časa nam še preostane, da omejimo škodo. Odziv sveta je bil doslej mlačen in neodločen.

Podnebne spremembe trajajo že stoletja, njihove posledice bodo za vekomaj, naše možnosti, da jih ublažimo, pa bodo odločene v prihodnjih 14 dnevih. Pozivamo predstavnike 192 držav, zbrane v Københavnu, naj ne oklevajo, naj se ne prepirajo. Naj drug drugega ne krivijo, temveč naj izkoristijo priložnost in popravijo največjo polomijo politike v sodobni zgodovini. To ne bi smel biti prepir med bogatim in revnim svetom ali med vzhodom in zahodom. Podnebne spremembe prizadenejo vse in jih moramo vsi reševati.

Zvišanje temperatur bi bilo pogubno

Znanost je zapletena, dejstva pa so jasna. Svet mora ukrepati in omejiti rast temperature na dve stopinji Celzija. Za uresničitev tega cilja se bodo morali izpusti škodljivih plinov začeti zmanjševati v prihodnjih petih do desetih letih. Hitrejša rast temperatur (za tri do štiri stopinje Celzija, kar je minimalno zvišanje, ki ga lahko razumno pričakujemo, če ne bomo ukrepali) bi izsušila celine in kmetijske površine spremenila v puščavo. Polovica živalskih in rastlinskih vrst bi izumrla, zelo veliko ljudi bi se moralo razseliti, cele države bi preplavilo morje.

Malo ljudi verjame, da je še kaj možnosti, da bi v Københavnu sprejeli popolnoma brezhibno pogodbo. Resnični napredek bi lahko dosegli šele s prihodom predsednika Obame v Belo hišo in spremembo ameriške politike, ki je ovirala napredek na tem področju. Še zdaj je svet na milost in nemilost prepuščen ameriški notranji politiki, saj se predsednik ne more popolnoma zavezati, da bo ukrepal, dokler tega ne stori kongres.

Potreben je učinkovit sporazum

Politiki v Københavnu se morajo sporazumeti o bistvenih elementih poštenega in učinkovitega sporazuma ter določiti zanesljiv datum, do katerega ga bodo spremenili v pogodbo. Skrajni rok bi moral biti junija prihodnje leto, ko bo v Berlinu podnebna konferenca OZN. Eden od pogajalcev je poudaril: »Lahko si vzamemo še malo časa, ne moremo pa si privoščiti ponovitve.«

V osrčju sporazuma bi moral biti dogovor med bogatim svetom in državami v razvoju o delitvi bremena zaradi boja proti podnebnim spremembam in o tem, kako si bomo razdelili približno tisoč milijard ton ogljikovega dioksida, ki ga smemo spustiti v zrak, preden se bo živo srebro dvignilo v nevarne višine.

Bogate države rade opozarjajo na izračun, po katerem ni rešitve, dokler ne bodo velike države v razvoju, na primer Kitajska, koreniteje ukrepale kot doslej. Bogati svet pa je odgovoren za večino nakopičenega ogljika v ozračju - za tri četrtine vsega ogljikovega dioksida od leta 1850. Zato mora zdaj prevzeti vodstvo in vsaka razvita država se mora zavezati za temeljite spremembe, ki bodo v desetih letih njihove izpuste zmanjšale na precej nižje ravni, kakršne so bile leta 1990.

Najbolj so ogroženi najrevnejši

Države v razvoju lahko ugovarjajo, da niso pripomogle k večini težav in da bodo najhuje prizadeti najrevnejši predeli sveta. Bodo pa čedalje bolj pripomogle k segrevanju ozračja, zato se morajo zavezati, da bodo njihovi ukrepi smiselni in merljivi. Nedavna napoved obeh največjih držav onesnaževalk na svetu, ZDA in Kitajske, da bosta zmanjšali izpuste, je bila pomemben korak v pravo smer, čeprav sta obljubili manj, kot so mnogi upali, da bosta.

Zaradi socialne pravičnosti mora industrializirani svet seči globlje v žep in revnejšim državam obljubiti denarno pomoč, da se bodo laže prilagodile podnebnim spremembam, ter čiste tehnologije, ki jim bodo pomagale, da se bodo gospodarsko razvijale, ne da bi povečevale izpuste. Zgradba prihodnje pogodbe mora biti takšna, da bo določala dosleden nadzor, pravično nagrajevanje za varovanje gozdov in verodostojno ocenjevanje »izvoženih izpustov«, da bo breme enakomerneje porazdeljeno med tiste, ki proizvajajo izdelke in onesnažujejo okolje, in tiste, ki jih kupujejo. Pošteno bi bilo, da bi pri delitvi bremena na razvite države upoštevali tudi, koliko ga je posamezna država sposobna prevzeti. Novejše članice EU so na primer pogosto precej revnejše od »stare Evrope«, zato ne bi smele biti bolj obremenjene od njihovih premožnejših partneric.

Neukrepanje je najdražje

Preobrazba bo draga, a večinoma cenejša, kot znaša račun za reševanje svetovne finančne krize, in precej cenejša, kot bi bile posledice, če ne bi nič ukrenili.

Mnogi med nami, zlasti v razvitem svetu, bomo morali spremeniti svoj življenjski slog. Končuje se obdobje poceni poletov, ki stanejo manj kot vožnja s taksijem do letališča. Nakupovati, jesti in potovati bomo morali precej bolj inteligentno. Za energijo bomo morali plačevati veliko več in je manj porabiti.

A prehod v nizkoogljično družbo ponuja več priložnosti kot žrtev. Nekatere države so že spoznale, da preobrazba lahko prinese rast, delovna mesta in kakovostnejše življenje. O tem nam priča tudi pretok kapitala. Lani ga je bilo prvič več vloženega v obnovljive vire energije kot v proizvodnjo električne energije iz fosilnih goriv.

Za opustitev zasvojenosti z ogljikom v nekaj kratkih desetletjih bomo potrebovali tehnične in inovacijske podvige brez primere v zgodovini. Medtem ko sta se potovanje človeka na Mesec in cepitev atoma rodila kot posledica konfliktov in tekmovanja, bi moralo biti gonilo opuščanja zasvojenosti z ogljikom sodelovanje, kajti le tako bomo lahko dosegli skupno odrešitev.

Zmagoslavje »dobrih angelov narave«

Premagovanje podnebnih sprememb bo zmagoslavje optimizma nad pesimizmom, vizije nad kratkovidnostjo, skratka zmagoslavje tistih, ki jih je Abraham Lincoln imenoval »dobri angeli narave«.

V tem duhu se je 56 časnikov vsega sveta združilo s tem prispevkom. Če se mi, ki imamo tako različna nacionalna in politična stališča, lahko sporazumemo o tem, kaj je treba storiti, potem se prav gotovo lahko tudi naši voditelji.

Politiki v Københavnu imajo moč, da odločajo o tem, kako bo zgodovina sodila to generacijo. Ali bo ta spoznala izzive in se nanje odzvala ali pa bo tako neumna, da bo sicer videla, da se bliža katastrofa, a ne bo nič naredila, da bi jo odvrnila. Rotimo jih, naj se prav odločijo.

Predstavnike 192 držav pozivamo, naj ne oklevajo, naj se ne prepirajo. Naj drug drugega ne krivijo, temveč naj izkoristijo priložnost in popravijo največjo polomijo politike v sodobni zgodovini.

Vir: Delo