Milenijski razvojni cilji Millennium Development Goals

Yvo de Boer, izvršni sekretar okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah

Decembra so se skoraj vse države sveta in večina njihovih voditeljev zbrale v Kopenhagnu, da se dogovorijo o ambicioznem in takojšnjem ukrepanju proti podnebnim spremembam. Takšen načrt se ni uresničil, njegovo uresničevanje pa postaja vedno bolj nujno. Zavedati se moramo, da se možnosti za uspešno spopadanje s podnebnimi spremembami vsak dan, ko države odlašajo s konkretnimi ukrepi, manjšajo.

Kljub vsemu je Kopenhagen postavil podnebne spremembe na najvišjo raven vladnih politik oziroma točno tja, kjer se jih mora dokončno rešiti. V Kopenhagnu se je izoblikoval konsenz med voditelji, da potrebujemo kolektiven in dolgoročen načrt spopadanja s podnebnimi spremembami ter sklop ukrepov za implementacijo globalnega akcijskega načrta. S tem imamo začrtano pot naprej, da dosežemo končni, kolektivni cilj.

Kopenhagenski dogovor je oblikovala skupina držav, tako velikih, bogatih, kot najbolj revnih in majhnih. Z drugimi besedami dogovor odraža 80 odstotkov vseh izpustov toplogrednih plinov. Predstavlja politično zavezo za omejitev globalnega segrevanja, države pa nagovarja, da uresničujejo nacionalne zaveze omejevanja izpustov in obljube za kratkoročno in dolgoročno finančno pomoč državam v razvoju. Dogovor žal ni bil sprejet kot obvezujoč dokument v okviru podnebne konvencije ZN. Cilji dogovora so jasni in imajo svoje temelje v ciljih konvencije, pri čemer lahko vsaka država te cilje zlahka vzame za svoje. Veliko držav se je v Kopenhagnu zavezalo, da bodo ukrepale, svet pa sedaj upravičeno pričakuje uresničevanje teh zavez.

V mojih pogovorih z državami, ki so se zavezale spoštovati dogovor, sem poudarjal, da je njihova zaveza močno sporočilo tistim državam, ki tega niso storile. Izpostavil sem, da njihova zaveza po ukrepanju ne sme čakati na nov pogajalski krog, temveč zahteva takojšnja dejanja, hkrati pa lahko močno prispeva pri reševanju nesoglasij v bodoče.

V Kopenhagnu so pogajalci skoraj prišli do tega, da bi sprejeli sklop ukrepov, ki bi pomenili dolgoročni akcijski načrt ukrepanja. Tako bi določili mehanizem za pomoč revnim državam pri prilagajanju podnebnim spremembam, načine hitrega prenosa tehnologij in program za zmanjševanje izpustov s preprečevanjem krčenja gozdov za potrebe kmetijstva.

Potreben bo čas, da bodo države dejansko dojele nujnost takšnih ukrepov in se končno soočile z izzivi pred nami. Industrializirane države pa morajo že sedaj pričeti z omejevanjem izpustov na srednji rok, in sicer za minus 25 do 40 odstotkov. To so ravni, ki jih znanost razume kot nujne za preprečevanje najhujših podnebnih vplivov. V kolikor ne naredimo teh korakov, si moramo v prihodnje postaviti še bolj ambiciozne cilje.

Države se morajo dogovoriti, kako bodo zagotovile dolgoročno financiranje podnebnih ukrepov. Pri tem ne smemo pozabiti zavezo držav iz Kopenhagna, da bodo zagotovile 28 milijard ameriških dolarjev finančnih sredstev za takojšnje ukrepe, ta denar pa še vedno leži v državnih proračunih. Države morajo najti načine, kako se bo ta denar čim prej porabil, da bodo dejanski ukrepi resnično zaživeli.

Soočiti se moramo tudi s vprašanjem, ali geopolitične spremembe otežujejo doseganje multilateralnih dogovorov. Tovrstni dogovori so po mojem mnenju edino sredstvo, da se svet sporazume o zakonih, omejitvah, normah in tržnih mehanizmih, ki utrdijo in usmerijo ukrepe na globalni ravni ter jih naredijo poštene. Skoraj nemogoče je, da se države lahko zanesejo druga na drugo brez teh referenčnih točk, ki so tako ali tako rezultat njihovih pogajanj.

Vsi mehanizmi, ki jih imamo za spopadanje s podnebnimi spremembami na globalni ravni, so rezultat multilateralnih procesov. Tako je nastal Kjotski protokol, Mehanizem čistega razvoja, Sklad za prilagajanje (za države v razvoju) in Sklad za svetovno okolje (GEF), ki zagotavlja sredstva najbolj revnim in ranljivim državam. Če bi hoteli ponovno vzpostaviti te strukture, bi potrebovali čas in denar, ki ga svet nima na razpolago.

Kopenhagen je imel cilj, da prinese dogovor na štirih ključnih področjih: omejevanje izpustov na srednji rok s strani industrializiranih držav, ukrepe držav v razvoju za omejevanje izpustov, zagotovitev sredstev za uresničevanje ukrepov in nepristransko upravljanje podnebnega režima. Ta področja so ključnega pomena za našo prihodnost. Če bodo države v miru premislile o izidu pogajanj v Kopenhagnu in iz njega razbrale prednosti, ki jih prinaša kolektivno ukrepanje, potem so odprte vse možnosti, da bo dogovor tokrat dosežen.

Vir: Informacijska služba ZN na Dunaju