Pravljica Sanjati lepe sanje (3. mesto)

Sara Muznik

SANJATI LEPE SANJE

1.

S pisanim robcem je mahalo dete okroglih oči iz postelje, ki je stalo na štirih nožicah. Njen mladi oče z nekaj sivimi lasmi, je zavijal njena gola stopalca nazaj v odejo in ves čas zaskrbljeno čebljal, kako noče oditi, ko je njegova hči bolna. »Ati pojdi,« je ponavljala deklica s svojim prehlajenim glaskom in vlekla za rep progasto mačko, ki se je skušala nastaniti na njenem majhnem trebuhu. »Komaj si začela hoditi v šolo in si spet doma,« ji je rekel in jo opazoval, kako drobi po vsej odeji piškote s čokolado, s katerimi jo je on na skrivaj zalagal. Zavrtel je globus, ki je stal na njeni nizki nočni omarici in s prstom drsel po modrih in zelenih lisah. »Tokrat grem kar daleč,« je rekel otožno, »vendar se kmalu vrnem.« Toda ona je bila vajena njegovih potovanj in ga ni poslušala. Na glas se je smejala kdo ve čemu, da so se oranžne pomaranče kotalile mimo njene glave. Očka jo je poljubil na mehke lase, skuštrane od ležanja v postelji, in ko je ugasnil luč otroške sobe, se je globus še vedno tiho vrtel.

2.

Ob robovih ceste so tekli potoki umazane deževnice. Deček je bos hodil po njej s kartonasto škatlo v rokah. »Zakaj si nehal prodajati?« je kričal njegov oče, ko je za sabo zaprl vhodna vrata. Deček je v odgovor spustil premočeno škatlo z lovilci sanj na tla in pomolil v prazno lonček s kovanci. Bil je slep. »Koliko si jih prodal?« je ostro vprašal oče in vzel denar. »Enega, nekemu moškemu iz zahoda,« je rekel deček povsem mirno. »Prehitro si odnehal! « je norel oče in se tresel, kot da bi bil on tisti, ki je stal na dežju. »V takem vremenu na ulici ni turistov,« se je branil deček. »Poleg tega mi je dal več denarja, kot sem zahteval.« »Preobleci se, ves si moker,« je rekel oče in potem ni nihče več rekel nič. Ko se je majica na fantovem hrbtu končno posušila, je zaspal.

3.

Bosa stopala so puščala odtise na mrzlih ploščicah in rjav lepilni trak je vihral za to poskakujočo podobo v svetlo rumeni pižami. »Sem mislila, da si bolna,« je zaklical ženski glas iz kuhinje, ko je deklica tekla mimo. Čez nekaj minut je mati tiho priprla vrata njene sobe. Punčka je stala na kupu pomečkane odeje na postelji in se tresočih nog trudila, da bi obesila nekaj na kljuko strešnega okna. Mamica je iz zasede skočila izza vrat, jo pograbila za rebra in se z njo vrtela kot vrtavka, da je vse drvelo mimo; škatle pisanih barvic, koščki sestavljanke v kotu, modre skodelice za čaj in celo tisti njen globus se je vsake toliko časa prikazal, potem pa takoj spet izginil. »Kaj si obešala?« je vprašala hčerko, ko se jima je nehalo vrteti v glavi. Dvignila jo je v zrak in deklica se je stegnila k strešnemu oknu ter se s prsti dotaknila lovilca sanj, da so nitke na rahlo vzvalovile. »Lovi tvoje sanje,« je z otroškim glasom razlagala. »Ati mi ga je po pošti poslal s potovanja. Pravi, da ulovi kar je lepih sanj, kar pa je grdih, jih pusti mimo. Da se bom lažje pozdravila, mi je napisal,« je pojasnila in kazala na pomečkane papirje na tleh.

Tisto noč je dež nežno škrabljal po njenem strešnem oknu in jo vedno bolj uspaval. Nebo je bilo vijolično in nekaj bledih zvezd ji je svetilo na čelo. Kadarkoli je odprla oči, je videla lovilec sanj nad svojo posteljo. Po nekaj minutah so težke modre veke ostale zaprte in pomečkan robec se je počasi zazibal na lesena tla.

4.

Pogrezala se je globlje in globlje v svojo perjanico in nebo nad njo je bilo še vedno vijolično, le za odtenek svetlejše. Nato pa je na bledi luni opazila čepeti mačko. Čez mačkino puhasto dlako so se vile proge, zdaj oranžne, zdaj rožnate barve. Tkala je njene sanje iz ogromnega kosma volne in jo povsem prevzela s svojim predenjem. Deklica je presenečeno zlezla izpod
odeje in iz njenih širokih rokavov se je, kot iz raztrgane blazine, usulo drobno perje. Vstala je in se vrgla na hrbet v mehko posteljo. Nič je ni bolelo, nič več ni bila prehlajena. Ugotovila je, da sanja. In počutila se je odlično. Naredila je preval in pristala na tleh, ki so bila topla in udobna. Pohodila je nalivno pero, ki se je tako kot ona, valjalo po tleh in njegovo črnilo se je razlilo po vsej sobi. Plesala je v njem in puščala odtise za sabo, skakala je po postelji in svojo pikčasto odejo naredila se bolj pikčasto z odtisi črnila na njej. Ker je ni bilo strah, da bi s kravalom zbudila mater, je razgrajala, kakor je zmogla, vse dokler ni zazvonilo na njeni pisalni mizi. 

Najprej je utihnila. Roke so ji omahnile ob telesu in kar obstala je tam v zgubani pižami s čopom na glavi. Njena miza se je še naprej tresla; zvonila je z magičnim zvokom, prihajajočiml izpod kupa igrač in puloverjev, ki jih je nosila v šolo. Očarano je odhlačala do mize, z enim ali dvema zamahoma je pometala igrače na tla in pred njo je še vedno zvonila in poskakovala na mestu zelena konzerva.

5.

To se mu še ni zgodilo.

Deček je vedno vedel kdaj sanja, ker je samo v sanjah videl. Sanjal je svoj kraj, kakor se ga je spomnil iz otroštva in kakor se mu je risal v mislih, ko je z roko drsel po ograjah, ko je pod nogami čutil droben pesek, ko si je ponesel vodo iz reke k obrazu in ujel vonj po umazaniji in algah, ali ko ga je neslo mimo tržnice in je vedno vedel kaj kje prodajajo; ribe, sadje, kruh, riž, zelenjavo in celo obleke. Poznal je vonj škatel, ki jih je uporabljal za svojo majhno stojnico, poznal je nitke in peresa, lesene koščke in vrvice, ki jih je uporabljal, ko je izdeloval lovilce sanj. Te si je izmišljeval vedno v sanjah. Podnevi je izdelal takšne, kot si jih je zamislil in nikoli ni bil en enak drugemu. Ponoči je od daleč opazoval svoje življenje, nič drugega. To niso bile lepe sanje, bile pa so njegove in sčasoma tudi ničesar drugega ni pričakoval.

Zdaj pa je v svojem žepu prvič našel konzervo. Vrv, na katero je bila privezana, se je vila v neskončnost, vendar njega to ni čudilo. Takoj je dojel, da mu je uspelo, čeprav mu do sedaj še ni; in ni nameraval izgubljati časa. Tekel je na ulico, skril se je pod eno izmed stojnic in na plan potegnil zeleno konzervo. Ta se je rahlo tresla, imel je občutek, da je ravno tako vznemirjena kot on; potem jo je previdno nesel k ušesu in ostal popolnoma tiho. Zavedel se je, da glas prihaja od daleč, bil je to dekliški glas, neprišteven zaradi spanca, mehak in srečen. Poslušal je njeno dihanje, po ušesu so ga požgečkali njeni mehki lasje, a on je ostajal tiho.

6.

Na drugi strani ni slišala ničesar, zato je odmaknila konzervo od glave. Še vedno držeč jo v rokah, je opazila mačko, ki je spustila volno iz tačk. Pretegnila je svoje dolge šape, nato pa skočila dol z lune, za trenutek pristala na njenem globusu, ki se je zdaj začel vrteti z neznatno hitrostjo in takrat se je deklica zavedla, da se sanje razblinjajo. Podobe so postale vse manj jasne in zaradi vrtečega globusa se je še njej zvrtelo; skušala je zgrabiti mačko za rep, pa ji je ušla in deklica je padla na tla.

Barve so že popolnoma izginile, z njimi pa vsa toplota in pripadnost, ki jo je čutila. Za hip je obstala v vmesnem prostoru, ki ni vseboval drugega kot bolečo belo svetlobo, kot bi v njene zaprte veke sijala močna luč. Takrat ga je zagledala. Ni ga poznala, bil je deček, starejši od nje in njegove poteze so bile nenavadne, njej povsem neznane. Ni bil videti zmeden, ona je to vsekakor bila; pravzaprav je v njegovih očeh, ki so bolščale v prazno, zaznala nekaj krivde, preden ga je odneslo mimo. Iz njegovega žepa je visela zelena konzerva enaka njeni. Potem pa, kot bi bilo vsega konec.

7.

Tla, ki so jo objela, niso bila prav nič podobna njeni postelji. Pred očmi se ji je izrisala črno-bela podoba neznane pokrajine, obrnjena na glavo. Zlezla je na noge in ugotovila, da je izgubila svoje čevlje. Hodila je po makadamski blatni poti, kot bi jo nosila luna, mimo je drla ogromna, umazana reka, nekaj ljudi je izmenjavalo tovor na čolnih. Hodila je dalje in se ustrašila črnega psa, ki se ji je zapletel med noge, zakričala je in ljudje ob cesti so se zazrli vanjo. Sumničavo so jo opazovali izpod svojih strganih oblačil, hirali so na cesti, posuti s prahom in božali potepuške mačke. Deklica je začela teči, vendar zgradbe niso postajale nič lepše ali prijaznejše, le ljudje so bili vse bolj nenavadni in neznani. Njihove prazne oči so v njej zbujale paniko, a hkrati so jo te temne oči spomnile na nekoga ...

Skrila se je h kupu škatel in iz žepa potegnila magično konzervo. Nekaj časa jo je valjala po rokah, iskala je kakršen koli gumb ali napotek, ki bi ji pomagal, a konzerva je bila še vedno sarno konzerva in vrv, na katero je bila privezana, še vedno neskončna. Prislonila jo je k ušesu, za hip se je zazrla v nebo, pa ni znala presoditi ali je še zmerom noč ali je vedno tako temačno, potem pa, ne glede na to, ali jo bo na drugi strani konzerve kdo sploh slišal ali ne, zahtevala, da hoče domov.

8.

Njegova konzerva je ležala sredi mehke preproge in ignoriral je obupan glasek, ki je govoril v njemu neznanem jeziku. Povsem se je zavedal, kaj mu govori. Ležal je na njeni postelji in opazoval po odeji raztresene barvice. Toliko različnih barv še ni videl in bil je povsem prevzet od njihove lepote. Potem je deklica začela jokati. Jokala je tiho in žalostno, obupano in izgubljeno in to je bil najlepši zvok, kar ga je kdaj slišal; zvok čiste ljubezni do svojega doma. Dvignil je konzervo. Spregovoril je v svojem jeziku, vendar ni bil presenečen, da ga je deklica razumela, saj je tudi on razumel njo. »Hočem svoje sanje nazaj,« je zahtevala in si brisala solze v umazano koleno. »Če mi hočeš vzeti te sanje, zakaj ne vzameš še moje realnosti?« je muhasto rekel. A slišal je reko nekje v bližini, njen nepopustijiv tok, kričanje ljudi, lajanje, slišal je deklico, ki je še vedno jokala in zavedel se je, da tega sveta ni vajena, da kljub vsemu, ne pripada njej, temveč njemu. Žalostno je zavzdihnil se še zadnjič ozrl po prijetno topli sobici, potem pa pustil, da so se vse barve razlezle v eno.

9.

Kjer se črna preliva v rumeno in bela v turkizno, sta se drugič srečala deček in deklica. Sprva sta premerila drug drugega, potem pa visoko zgradbo pred seboj, ki je bila včasih šolsko poslopje. Učilnica na koncu hodnika je bila prazna, le star zemljevid je visel na steni in po tleh so tekle vse barve, kar jih je, v potokih. Otroka sta premerila zemljevid; pokrajine, ki so tu delovale tako blizu, so bile v resnici daleč stran. V roke sta zajela barve in pobarvala razdalje in razlike med njimi, zabrisala sta vse meje in porisala vse puščave, dokler ni bil zemljevid povsem prekrit z barvo. Takrat je deček začutil prvi žarek svetlobe na licu in se ustavil. Deklica ga je presenečeno pogledala. »Odhajam domov,« je rekel. »Moja realnost vzide prej kot tvoja.« Potem se je nasmehnil in s svojo roko, polno barve, segel v njeno. 

10.

Deček in deklica, ki se nista nikoli zares srečala, saj sta živela na različnih koncih sveta, sta se zbudila ob isti uri. Deklica je odgrnila odejo in sedla pokonci, zgodnje jutro je na nebu že zarisalo rožnate proge in nekje v daljavi so ptice letele daleč, daleč stran. Potem je vstala in izpod postelje privlekla na dan platno. Deček je odprl oči in se zdrznil. Začel je tipati okrog sebe, dokler ga ni našel. Platno je zašumelo pod njegovimi dlani kot prhutanje ptic nad deročo reko. Zavezala sta si vezalke in odšla skozi vrata. Deklica z majhnimi in hitrimi koraki, deček z velikimi in odločnimi; še vedno tako zelo narazen sta si hodila nasproti in v roki sta nosila platno; sliko, ki sta jo naslikala skupaj, sliko drugačnega sveta, v katerega želita odrasti.