Popravljanje vtisa iz Københavna
9. april 2010 - Prihodnost procesa, ki ga poleg razkoraka med razvitim in nerazvitim svetom spremlja veliko nezaupanje med posameznimi državami, za mnoge postaja čedalje bolj vprašljiva.
Srečanje, ki ga v Bonnu med 9. in 11. aprilom organizirajo Združeni narodi, je namenjeno predvsem analiziranju in ocenjevanju (ne)napredka, ki je bil s strani sodelujočih držav dosežen v zadnjih nekaj mesecih. Glavna naloga delegatov se tokrat vrti okoli sklenitve dogovora o urniku srečanj do konca novembra, ko bo v mehiškem letovišču Cancun potekala nova podnebna konferenca. Po napovedih opazovalcev upanja, da bi delegatom tokrat uspelo preseči katero od večjih ovir, ki škodijo nadaljevanju pogajalskega procesa, skorajda ni. Ti bodo po poročanju AP sicer poskušali omiliti nezadovoljstvo in razočaranje po københavnskem vrhu, a je njihov uspeh pogojen predvsem z nepripravljenostjo posameznih držav na sprejemanje kompromisov.
»Pomembno je, da v proces znova vlijemo zaupanje,« je prepričan Yvo de Boer, glavni podnebni pogajalec ZN, ki srečanju v Bonnu tudi predseduje. Za Nizozemca, ki bo položaj na čelu Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) zapustil 1. julija, odločitev o povečanju intenzivnosti pogovorov pred novembrskim vrhom v Mehiki kaže predvsem na odločnost in prizadevanja držav po dokončnem sprejetju podnebnega sporazuma.
Verjetnost, da bi državam še letos uspelo sprejeti pravnoobvezujoč dogovor, je po de Boerjevem mnenju majhna; še vedno je namreč problem slaba učinkovitost pogajalskega procesa, v katerega je bilo decembra v danski prestolnici vključenih kar 192 držav. Na začetku tedna je tako poudaril nujnost po večji učinkovitosti pogovorov, a ne na račun morebitne izključenosti manjših držav, ki da bi morale sodelovati v procesu sprejemanja odločitev.
Pomanjkanje politične volje je po poročanju BBC menda najbolj očitno na strani razvitih držav. Brazilija, Kitajska, Indija, Južnoafriška republika in ZDA se ne strinjajo s pristopom, ki bi državam zapovedoval, kaj naj storijo; namesto tega bi raje videle poudarek na spodbujanju prostovoljnih ciljev. V ZDA, kjer se soočajo še z zakonodajnimi težavami - prvotni osnutek zakona nima večjih možnosti za uspeh -, pa je podpora kakršnemu koli zavezujočemu sporazumu majhna.
Tri strani dolg københavnski dogovor, ki se je osredotočal predvsem na finančno pomoč državam, ki jih bodo v prihodnosti najbolj prizadele posledice segrevanja ozračja, ni uspel določiti obvezujočih ciljev za zmanjšanje toplogrednih izpustov, tako pri razvitih državah, kakor tudi pri tistih v razvoju. Prostovoljni cilji, ki jih je objavilo 75 držav - te v ozračje prispevajo 80 odstotkov vseh ogljikovodikovih izpustov -, pa po mnenju strokovnjakov ne bodo zadostovali za ohranitev svetovnih temperatur dve stopinji Celzija nad povprečjem, izmerjenim pred industrijsko dobo.
Vir: Delo
