6. avgust 2010 - V nemškem Bonnu se je danes končal nov krog podnebnih pogajanj po propadlem vrhu v Koebenhavnu decembra lani. Tudi tokrat ni prišlo do preboja pri snovanju celovitega globalnega sporazuma o boju proti podnebnim spremembam, ki bi po letu 2012 nadomestil Kjotski protokol. Jasno tako postaja, da dogovora ne bo niti konec leta v mehiškem Cancunu.Konferenca v danskem Koebenhavnu decembra lani zaradi prevelikih razlik med razvitimi državami in državami v razvoju ter med največjimi svetovnimi gospodarstvi in premalo politične volje ni prinesla ambicioznega globalnega podnebnega sporazuma. Udeleženci so sprejeli le pravno nezavezujoč dogovor, ki ga je podpisala peščica držav. Večina svetovnih voditeljev in tudi nevladne okoljske organizacije so bile nad rezultatom konference razočarane.
Nezavezujoč in zelo ohlapen dogovor, dosežen po dolgotrajnih pogajanjih v Koebenhavnu, ki so ga nekatere države le vzele na znanje, vključuje cilj omejitve dviga povprečnih globalnih temperatur pod dve stopinji Celzija, medtem ko je po napovedih znanstvenikov svet na poti dviga povprečne globalne temperature za več kot tri stopinje Celzija.
Z njim so sicer obljubili milijarde dolarjev za pomoč revnim državam v boju proti globalnemu segrevanju in prizadevanjih za omejitev krčenja gozdov, a le malo storili za oblikovanje celovitega globalnega režima za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov.
Nova glavna pogajalka ZN Christiana Fugueres, ki je nadomestila Yva De Boerja, je ob koncu bonnskih pogajanja države po poročanju nemške tiskovne agencije dpa pozvala k več pripravljenosti na kompromis, da bi na vrhunski konferenci pogodbenic Okvirne konvencije ZN o podnebnih spremembah (UNFCCC) konec leta v mehiškem Cancunu vendarle naredili nekaj korakov naprej.
Če bi uspelo državam doseči viden napredek, bi po ocenah poznavalcev lahko na dogovor upali na naslednji veliki svetovni podnebni konferenci ob koncu leta 2012. Upanje na dogovor v Mehiki je tako očitno dokončno splahnelo.
V Cancunu naj bi se države decembra skušale dogovoriti o paketu delnih sporazumov, s katerimi bi natančneje opredelili zaenkrat okvirne dogovore o finančni pomoči državam v razvoju, prenosu najsodobnejših okoljskih tehnologij v razvijajoče se države in finančni podpori za boj proti krčenju gozdov, ki predstavljajo najbolj učinkovit ponor za ogljikov dioksid.
Glede celovitega globalnega dogovora o zniževanju izpustov toplogrednih plinov in mehanizmih za doseganje ciljev pa so pogajanja povsem v slepi ulici, saj ni niti dogovora o vsebini sporazuma niti o njegovi obliki. Že v Koebenhavnu so se države sporekle, ali naj gre za povsem nov sporazum ali za razširitev Kjotskega protokola na hitro rastoče države, kot je Kitajska.
Prav tako ni uspelo pogodbenicam preseči nestrinjanja med razvitimi in razvijajočimi se gospodarstvi, ali naj bodo cilji pravno zavezujoči za vse ali zgolj za razvite in v kolikšni meri naj razvijajoče države dovolijo nadzorna nad njihovimi napori za boj proti globalnemu segrevanju ozračja.
Upanje za dogovor zmanjšuje tudi dejstvo, da je poskus sprejemanja podnebne zakonodaje v ameriškem kongresu propadel, s čimer ZDA kot največje svetovno gospodarstvo nimajo zakonske podlage za izpolnitev napovedanega 17-odstotnega zmanjšanja izpustov do 2020 glede na 2005.
Vir: STA in eko.Dnevnik
