Haiti je opustošena »republika nevladnih organizacij«

Skrajna revščina sili ljudi v revolt. (Foto - AFP)12. januar 2015, Port-au-Prince – Pet let po morilskem potresu, ki je odnesel 222.000 življenj in več kot dvema milijonoma ljudi vzel streho nad glavo, je na Haitiju še vedno mogoče čutiti močne travme. Karibski državi, ki so jo skozi vso zgodovino pretresali takšni ali drugačni politični in ekonomski potresi najvišjih stopenj, se nikakor ne uspe postaviti na noge. 

12. januarja 2010 v popoldanskih urah se je haitijska prestolnica spremenila v množično odprto grobnico. Potres, ki ni bil najmočnejši, a je bil zaradi ekstremne erozije, prenaseljenosti in katastrofalnega stanja infrastrukture eden najbolj uničujočih v moderni zgodovini, je zravnal velike dele enega najbolj prenaseljenih mest na svetu, kjer se je število prebivalcev v zadnjih petindvajsetih letih štirikrat povečalo.

Kljub hitremu odzivu mednarodne skupnosti in stotinam reševalnih ekip, ki so se nemudoma odpravile proti zahodnemu delu karibskega otoka Hispaniola, ki si ga Haiti »deli« z Dominikansko republiko, je bilo za desettisoče ljudi že prepozno. Ostali so ujeti v svojih barakarskih naseljih, ki so se zrušila sama vase.

Podobno je bilo tudi v številnih drugih haitijskih mestih in vaseh. Haiti, ki je bil skozi zgodovino žrtev vseh najbolj temnih plati zahodne civilizacije, je doživel (še eno) apokalipso. 

Apokalipsa

Pet let kasneje so sledi potresa še zelo dobro vidne. Kljub temu da je država, ki jo zaradi avtokratske politike predsednika Michela Martellya, sicer nekdanjega velikega pop zvezdnika (»Sweet Micky«), pretresajo huda politična kriza in protesti, v obdobju po potresu postala peskovnik mednarodne humanitarne in razvojne industrije, velik del Haitijcev danes živi še bistveno slabše kot pred uničujočim potresom, ki so ga številni komentatorji označili za »točko nič« moderne zgodovine nesrečne države.

Temeljna socialna infrastruktura – in tudi struktura – je uničena ali ne obstaja. Haiti je ena najbolj neenakih družb na svetu in najbolj revna država zahodne poloble. »Tukaj četrtina ljudi živi v skrajni revščini, dve tretjini pa pod pragom revščine. In revščina na Haitiju je nekaj drugega kot revščina drugod.

Revščina je temeljni vzrok politične in družbene nestabilnosti, ki bo zaradi neodgovornega delovanja političnih elit kmalu doživela 'erupcijo',« mi je v središču Port-au-Princea povedal haitijski novinar Alphonse Roberson, sicer kolumnist časnika Le Nouvelliste. 

Po Robersonovih besedah je Haiti padla država. Institucije ne delujejo oziroma ljudje od njih nimajo nič. »Odvisni smo od lastne solidarnosti. Po potresu smo bosi hodili po peklu. Ljudem se je mešalo. Iz zaporov je zbežalo okoli štiri tisoč najhujših kriminalcev. Kriminal se je v letu po potresu podvojil. To je bila apokalipsa. Potres je pokazal, da nimamo države. Videl sem vladne uradnike, ki so se pretvarjali, da imajo načrt pomoči in reševanja. Imeli pa so svoje osebne projekte. Računali so, da bodo tujci v Haiti prinesli enormne količine denarja. Vsi voditelji so se hodili kazat na Haiti. Tudi Bill Clinton ('avtor' neoliberalne ekonomske politike, ki je uničila tukajšnje gospodarstvo), ki je ponovil, da 'ni nič storil narobe'. In dejansko je na Haiti tedaj prišlo ogromno denarja. Ogromno ga je seveda tudi izginilo. Leta 2010 smo postali republika nevladnih organizacij,« je novinar opisal razmere v državi.

Trenutno je na Haitiju okoli 6000 nevladnih organizacij. Približno polovica jih prihaja iz Združenih držav. Nevladne organizacije ne odgovarjajo nikomur. Nevladne organizacije so po njegovem mnenju – skupaj z Združenimi narodi – Haiti znova obsodile na odvisnost, hkrati pa so v državo prišle, vsaj nekatere, z jasno politično in ekonomsko agendo. 

Tik pred potresom je bilo na Haitiju približno 300.000 stanovanjskih enot premalo – po potresu je ta številka presegla pol milijona. Kljub velikim količinam mednarodne humanitarne in predvsem razvojne pomoči, »stanovanjski problem« pet let po potresu še zdaleč ni urejen. Številni ljudje, ki so leta 2010 izgubili streho nad glavo, so v naslednjih letih še večkrat doživeli podobno usodo – tokrat od države.

»Veliko ljudi, ki so leta 2010 izgubili vse, se danes ponovno sooča s hudimi težavami, saj jih oblasti mečejo iz njihovih začasnih bivališč. Drugi se soočajo z brezdomstvom in nedelovanjem dolgoročnih programov mednarodne finančne podpore, ki se je 'izsušila',« pravi Chiara Ligouri, ki se pri Amnesty International ukvarja s karibskimi državami, in pri tem dodaja, da je Haiti pet let po katastrofi, ki je pritegnila toliko svetovne pozornosti, bolj ali manj pozabljen.

Amnesty International je sicer pred dnevi objavil poročilo, v katerem so dokumentirali številne primere nasilnih izselitev ljudi iz improviziranih šotorskih naselij in pokazali, kako številni mednarodni razvojni projekti na prenaseljenem Haitiju niso pomagali vzpostaviti kakršnih koli dolgoročnih in varnih bivanjskih rešitev.

Odvisnost od pomoči

Na Haitiju je trenutno po uradnih podatkih še 123 začasnih kampov, kjer živi nekaj več kot 85.000 ljudi, ki so 12. januarja 2010 ostali brez vsega. Med decembrskim obiskom Haitija sem se prepričal, da v začasnih kampih vladajo srhljive razmere. Na stotine ljudi se gnete na majhnem prostoru brez tekoče vode, elektrike in z enim ali dvema straniščema.

Velika večina ljudi v kampih je brez kakršnega koli dohodka: brezposelnost na Haitiju je skoraj 50-odstotna. Med mladimi je sedemdesetodstotna. Hude posledice podnebnih sprememb se časovno »poigravajo« z deževnimi obdobji in, bolj kot kadar koli v moderni zgodovini, nad karibske otoke pošiljajo orkane in hurikane. Poplave so v zadnjih letih postale nekaj vsakdanjega.

Ekološko opustošenje je ogromno – le dva odstotka Haitija sta pokrita z gozdovi. Izsekavanje je povzročilo hudo erozijo, ki je ob prenaseljenosti in slabi gradnji močno pripomogla h grozljivemu številu žrtev potresa. Izsekavanje in erozija sta uničila – zasolila – pridelovalno zemljo in ob pospešeni »urbanizaciji« uničila kmetijstvo, ki je bilo vedno temelj haitijskega preživetja. Ključna posledica je prehranska kriza. Haiti velik del hrane uvaža, na celotnem otoku pa ni več niti enega izvira pitne vode. Veliko je lačnih.

Vir: Delo