Pravljica 15 milenijskih izzivov (ožji izbor)

Eva Goriup

15 MILENIJSKIH IZZIVOV

Za devetimi gorami in devetimi vodami je živela družina Kovač, ki je štela tri člane: oče Kovač, mama Kovač in sinček z imenom Matjaž. Deček je štel komaj osem let, a že takrat je imel velike cilje. Ko odraste, želi biti bogat. To je bila njegova velika in edina želja. Že od nekdaj mu je največ pomenilo, če sta mu starša kupovala drage in najnovejše igrače. A deliti jih ni hotel z nikomer. Ker je bil edinec, je bil navajen, da starša vso svojo pozornost posvečata le njemu in da mu uresničita vsako željo. Starša sta seveda hotela, da je njun sin srečen in sta mu čim pogosteje kupila kaj novega, drugače ju je Matjaž izzival s tem, da ga nimata dovolj rada in mu zato nočeta kupiti, kar si želi. Nekega dne pa sta mama Kovač in sinek Matjaž odšla po vsakodnevnih nakupih.

Prišla sta v veliko samopostrežno trgovino in mama je začela pri zelenjavi. Medtem ko je izbirala med glavami solate, je Matjaž odkril oddelek z igračami in jo hitro popihal tja. Njegov pogled je hitel od raznih govorečih vojakov do aviončkov in ladjic na daljinsko upravljanje, a ustavil se je pri prav posebni igrači. Bila je kot pravi avto, ravno dovolj velik za otroka, na akumulatorski pogon.

Matjaž je kar zavriskal, ko je zagledal to veliko, drago in zabavno igračo, in odhitel do mame. »Mami, mami, videti moraš kaj sem našel!« je komaj izgovoril in že vlekel mamo za rokav. »Matjaž, a ne vidiš, da ravno izbiram zelenjavo za današnje kosilo? Lahko malo počakaš?« je mama hotela pomiriti sinčka. »Ne, mami takoj moraš z mano!« In tako ni imela druge izbire. Ko je mama zagledala dragi avto, se je sklonila k Matjažu in mu rekla, da je igrača predraga in da ima doma že preveč avtomobilov, sicer ne tako velikih, a na daljinsko upravljanje.

Družina Kovač ni bila ravno bogata. Oče in mama sta dobivala solidno plačo za normalno življenje, a za vsako Matjaževo željo vseeno ni bilo denarja. Matjaž zavrnitve ni mogel razumeti, zato je planil v jok. Mamo je prepričeval, da bo priden, in ji očital, da ga nima rada, ker mu te sanjske igrače noče kupiti, a mama ni popustila. »Ta igrača je predraga, Matjaž,« mu je odgovorila in ga prijela za roko. Odšla je po voziček s hrano in odpeljala sta se domov. Matjaž med vožnjo ni spregovoril niti besedice, a tudi ne pri kosilu in pri večerji. Zgodaj je odšel v posteljo. Bil je razočaran nad mamo, ker po njegovem mnenju noče, da bi bil srečen in mu te igrače ne privošči. Med žalostnim razmišljanjem o dragem avtu je v sobo stopil oče. »Mama mi je povedala, kaj se je dogodilo danes v trgovini,« je začel, »Matjaž, avto je bil res predrag. Saj imaš toliko lepih igrač, vsega si pa res ne moremo privoščiti.« Matjaž je še vedno molčal. »No, samo da veš, da te imava z mamo zelo rada. Sedaj pa zaspi, jutri je nov dan, boš videl, da bo vse dobro.« Tako je oče hotel vzpodbuditi sina in trenutek za tem odšel iz spalnice. Ko je oče odšel, je Matjaž začel razmišljati, kako sovraži svoja starša, potem pa je zaspal. 

A ne za dolgo. Kar naenkrat se je zaslišalo trkanje na oknu. »Trk, trk, trk.« Matjaž je mislil, da sanja, in spet zaprl oči. A spet se je ponovilo. »Trk, trk, trk.« Vstal je in šel k oknu. Hm... nikogar ni bilo zunaj. Odprl je okno in pogledal ven. V tistem trenutku pa je nekaj svetlečega švignilo v sobo in Matjaž je poskočil od prestrašenosti. V sobi je lebdela majhna, simpatična ženska s krili. Matjaž je kar prebledel in vprašal: »Kaj si? Kaj počneš v moji sobi?« Bil je tako prestrašen, da se ni mogel niti premakniti. » Jaz sem dobra vila Dobrovoljčica. Ne boj se me, nič ti ne bom naredila,« se je prestavila in ga skušala pomiriti, »prišla sem, ker me je poslal zbor dobrih vil. Sestavlja ga pet najvišjih vil, ki so najstarejše in najbolj modre. Vsak dan opazujejo otroke po svetu in če opazijo, da je kakšen med njimi, ki ima prevelike zahteve in napačen pogled na svet, določijo eno od dobrih vil, da ga obišče, ga nekaj časa spremlja in ga nauči glavnih vrednot v življenju. Zato so poslali mene, da ti pomagam zaviti na pravo pot.« Ko je Dobrovoljčica nehala govoriti, jo je Matjaž še zmeraj gledal z neopisljivim prestrašenim pogledom in z odprtimi usti, kot da ne bi mogel zajeti dovolj sape. »In k... kaj m... m... misliš sedaj narediti z mano?« je spregovoril s tresočim glasom. »Nič ti ne bom naredila, srček, sem ti že povedala,« ga je vila pomirila s prijaznim glasom, »skupaj bova obletela svet, saj ti hočem pokazati določene stvari, ki jih je otroku težko razumeti, zato ti jih born pokazala.«

Matjaž še vedno ni vedel, ali bi dobri vili verjel in Dobrovoljčica je to opazila, zato je odletela do njega in ga s svojo majhno in toplo ročico prijela za prst. Matjaža je ob tem preplavil občutek toplote, ljubezni in še nečesa, česar pa ni mogel točno opisati. Občutilo se je kot... kot... kot zaupanje. Nič ga ni bilo več strah in ob Dobrovoljčici se je počutil, kot da jo pozna že od nekdaj.

»Samo prepusti se in ne misli na nič,« ga je opozorila in se mu toplo nasmehnila, da bi iz njega pregnala se zadnji kanček strahu. Kar naenkrat se je Matjaž počasi dvigal v zrak, dokler ni povsem lebdel. »Kako si to naredila?« je skoraj zakričal od osuplosti in veselja in ni mogel verjeti, da zares lebdi. »Kot si že lahko opazil, imam čarobno moč in ti bom pomagala razumeti svet,« ga je poučila dobra vila. A preden jo je lahko Matjaž še kar koli vprašal o tem in o dobrih vilah, sta se začela premikati in kot blisk odletela skozi okno v nebo. »Vav!« je osuplo zavzdihnil Matjaž, »zmeraj sem si želel leteti.« Z

Dobrovoljčico sta držeč se za roke, letela čez hribe in doline, čez jezera in morja. Letela sta zelo hitro. Ni minilo dolgo časa, ko je Dobrovoljčica naznanila, da sta prispela do prve točke njunega potovanja, in se spustila ob ocean, ki je ležal pod njima. »Nahajava se v Združenih arabskih emiratih, in sicer v mestu Dubaj. V tem mestu je eden najbolj luksuznih hotelov na svetu. Sedaj te pa prosim, da si pogledaš ocean, ki ga vidiš pred sabo,« ga je prosila Dobrovoljčica. »Uf, grozno smrdi. Če praviš, da je tu blizu eden najmodernejših hotelov na svetu, ne verjamem, da si želi kdo od gostov kopati tu notri,« je rekel Matjaž in si predstavljal, kako sam nikoli ne bi niti prsta namočil v ta smrdljivi ocean. »Vidiš tisto ribico tamle, nedaleč stran v morju, ki kar naprej skače iz vode?« je s prstom pokazala dobra vila na poskočno ribico. »Kaj je z njo?« je začudeno vprašal Matjaž. »S svojimi magičnimi močmi ji bom pričarala glas, da se bo lahko pogovarjala z nama. Mislim, da ti bo ona še najbolje razložila, zakaj to morje tako smrdi,« mu je dejala Dobrovoljčica in še preden je dokončala stavek, je svoje besede že uresničila. Nato je zakričala proti ribici, če jima lahko odgovori, zakaj skače iz vode. »Draga prijatelja, prosim, rešita me. V tej vodi ne morem dihati. Vsa je onesnažena in polna bakterij. Ljudje so izgubili nadzor nad praznjenjem greznic in industrijskih odpadkov v ocean. Voda ni čista, tu umiramo!« so bile zadnje besede ribice, nato je magična moč glasu izginila. Matjaž je ves zgrožen gledal proti ribici, ki je še vedno obupana skakala iz morja. »Dobrovoljčica, ribico morava rešiti! Daj, naredi kaj s svojo čarobno močjo. Prosim te!« »Ne morem ji pomagati. Tu vidiš, v kakšnih pogojih živijo morske živali, ampak ne samo tu, onesnaženost voda najdemo po celem svetu. Tudi v rekah, jezerih. In glavni krivec za to je človek. Mislim, da si že dojel, kakšen je bil namen zbora dobrih vil, ko so sklenile, da te odpeljem na to potovanje. Najvišje vile so opazile tvoje grdo in sebično obnašanje. Razburjal si se zaradi malenkosti in vedno hotel, da ti starša uresničita vse želje. Me bi ti rade spremenile pogled na svet. Na tej poti ti bom pokazala, v kakšnih težkih razmerah živijo drugi ljudje, otroci, matere, živali in spoznal boš, da si lahko srečen ob tem, kar imaš.« je hotela Dobrovoljčica dečku čim bolj enostavno razložiti svoj namen.

Povedala mu je tudi, da dobre vile ne smejo spreminjati sveta s svojimi čarobnimi močmi. Uporabijo jih lahko samo tako, da lahko otrokom čim bolje razložijo tegobe sveta.

Matjaž je bil še zmeraj ogorčen, a že sta potovala naprej. »Kam pa letiva sedaj?« je po dolgem molku spet spregovoril. »V Irak, dragi moj. To je  država sredi Azije. Tu že pet let potekajo neusmiljene vojne. Vzrok zanje pa je bil čisto nepotreben. A to boš razumel šele, ko boš starejši. Moram te opozoriti, da boš videl veliko stvari, ki niso primerne za tvoje oči, ampak moraš potrpeti, če ne, ne boš nikoli razumel, kako ljudje po celem svetu trpijo zaradi vojn.« Letela sta tik nad nekim mestom, ki je bilo uničeno. Mesto so bombardirali, streljalo se je vsepovprek, ljudje so ležali ranjeni na cesti in nihče jim ni mogel pomagati. Matjažu so se ulile solze ob pogledu na kri in grozovit hrup pušk ga je prestrašil. »Ne skrbi, varna sva,« ga je skušala pomiriti vila, »a hočem, da pogledaš tistega otroka in njegovo mater točno pod nama.« Matjaž je pogledal in videl dojenčka, ki je ležal v krvi večkrat ustreljene matere. Ni mogel verjeti svojim očem, solze so mu zameglile pogled. 

Predstavljal si je, da tam leži njegova mama, s katero je še isti dan tako grdo ravnal, samo zato, ker mu ni kupila trapaste igrače. Vedel je, da mu bo ta slika ustreljene rnatere in dojenčka za zmeraj ostala v spominu. Zaradi dogodka v trgovini ga je pekla slaba vest in prisegel si je, da svoje mame ne bo nikoli več jezil, ker jo ima najrajši na svetu in mora biti vesel, da jo ima. »Pridi, greva naprej,« se mu je rahlo nasmehnila Dobrovoljčica za  vzpodbudo in zopet sta letela preko kotlin, višav in ravnin. 

Ustavila sta se na Kitajskem. »Tu bi ti rada pokazala, kaj je onesnažena voda naredila tukajšnjim ljudem. Sedem večjih rek in več deset jezer je tako onesnaženih, da voda ni več pitna, marsikatere reke pa ne morejo izrabiti več niti za namakanje. Poglej si te ljudi,« je s prstom pokazala vila, ko sta bila tik nad površjem nekje na Kitajskem. Bili so dehidrirani in žalostno gledali v rumenorjavo reko. Matjažu so se zasmilili. Sam doma lahko pije čiste, osvežilne vode, kolikor hoče. Srce ga je zabolelo za druge ljudi, ki nimajo takšne sreče. 

In odletela sta še k zadnji točki na njuni poti okrog sveta. V Afriko. Pristala sta v neki revni vasici, kjer so ljudje hodili okrog bosi, videti pa je bilo, da se niso umili že nekaj mesecev. »Ljubi moj, to je najina zadnja postojanka,« ga je obvestila vila, »tu ti želim pokazati revščino, lakoto in bolezen. Ljudje, ki jih vidiš okoli sebe, nimajo denarja niti za čevlje, kaj šele za hrano. Vsak dan je za njih borba, živijo od tega, kar ujamejo in naberejo užitnega v naravi.« In res. Matjaž je opazil fanta, ki je bit približno njegovih let, a tako shiran, da mu je lahko preštel kosti na telesu. Ob tem pogledu ga je zmrazilo. Nato pa je vila dodala: »Ravno zaradi lakote in revščine ter neizobraženih ljudi, je vse več bolezni, za katerimi umirajo prebivalci, saj se ne znajo zaščititi oz. jih ozdraviti. Z nezaščiteno spolnostjo se prenaša neozdravljiva bolezen, ki se imenuje aids, veliko je tudi malarije, ki jo povzroča neke vrste zajedalska žival, a to je zate še pretežko, da bi razumel.«

Dobrovoljčica je pogledala proti Matjažu in videla njegov prestrašeni, obupani in skesani pogled, zato ga je pomirila »Najina pot je zaključena. Videl si vse, kar si moral. Upam, da si na današnjem izletu ugotovil tegobe pravega mučnega življenja in spoznal, da moraš spoštovati  tisto, kar imaš ter biti srečen, saj te obdajajo prijazno okolje in ljudje.« Matjaž je po dolgem premolku le odprl usta in takrat ga ni bilo več moč ustaviti. Besede so se kar usule iz njega. »Obljubim, dobra vila, da nikoli več ne born jezen na starša, če mi ne bosta kupila vsega, kar si želim. Hočem le, da smo vsi zdravi in srečni.« Vila ga je pobožala po laseh in že sta kot blisk odletela proti domu, skozi odprto okno in v posteljo, nato pa je Matjaž utonil v spancu. Naslednje jutro ga je mama zbudila in mu sporočila, da sta se z očetom odločila, da mu le kupita tisti dragi avto, ki si ga je tako želel. Matjaž pa je planil mami v objem, govoreč: »Mami, nočem več avta, ničesar nočem, samo da me imata z očijem rada. Mislim, da imam nekaj odvečnih igrač, ki bi jih lahko daroval otrokom, katerih starši nimajo toliko denarja. Kaj praviš? « Mama sprva ni mogla verjeti svojim ušesom, a je nato svojega sinčka le objela in mu rekla: »Rada te imam.« Družina Kovač je od tedaj večkrat darovala pomoči potrebnim in živela srečno do konca svojih dni.