Pravljica Minka in žemlja (ožji izbor)

Karla Ivanov Hotko

MINKA IN ŽEMLJA

Nekoč je v Mali vasi, v kateri je bilo sedem malih hišic z rdečimi strehami in kamnitimi dimniki, živelo sedem otrok. Mala vas je stala na hribu in otroci so morali vsak dan v dolino v šolo, nazaj pa so se utrujeni vračali po strmini domov. Minka je bila od vseh otrok najmanjša in zato je s torbo na rami iz šole najtežje hodila.

Ljudje v Mali vasi so bili revni, saj so se preživljali predvsem s poljedelstvom, vendar je bila njihova zemlja kamnita in ni dajala veliko pridelka. V največji in najbogatejši hiši v vasi, ki je imela v svojem pritličju bogato založeno trgovino, pa je živela trgovka Meta. Meta je bila zelo skopa in revnim ter obubožanim ni nikoli poklonila hrane, če so zanjo prosili. Tudi družina male Minke, tako kot druge družine v vasi, ni imela dovolj hrane. Otroci so zato vsako popoldne, ko so se vračali iz šole, v izložbi trgovine z veliko slastjo opazovali bombone, zavite v zlat papir, ki so se svetili v velikih steklenih posodah; slastne čokoladne kroglice na srebrnih pladnjih, ki so bile polnjene z mandlji ali sadjem ter hrustljavo zapečene žemlje, ki so se bohotile v veliki leseni košari. Vsak dan so se na poti iz šole pogovarjali, kaj bi si želeli iz trgovine in mala Minka si je vedno želela, da bi dobila eno izmed žemelj, ki so se zlato svetile iz košare.

Nekoč pa je reven berač, ravno ko so otroci odhajali v šolo, po hribu težko vlekel velik lesen voziček, v katerem je imel natovorjeno kamenje. Na pragu trgovine je takrat stala trgovka in berač jo je prosil za kos kruha. Trgovka ga je jezno napodila z metlo. Berač se je njene jeze ustrašil in padel, njegov voziček pa se je skotalil po hribu navzdol. Ko so otroci videli, kaj se je zgodilo, so začeli teči za vozičkom, ki se je ustavil čisto v dolini, se zaletel v velik hrast in se preobrnil. Vsi kamni, ki jih je berač vozil v vozičku, so ležali raztreseni naokoli. Otroci so jih vse do zadnjega pobrali in s skupnimi močmi poln voziček pripeljali nazaj. Ko je žalostni berač opazil, da so pripeljali nazaj cel voziček in da so pobrali vso kamenje, je v zahvalo vsakemu izmed njih poklonil po dva kamenja. Otroci sprva niso vedeli, kaj bi s kamenjem, berač pa je rekel, da naj vsak izmed njih po en kamen položi na njivo pred svojo hišo, drugega pa naj obdržijo zase in si ob tem nekaj zaželijo.

Ubogali so ga in položili en kamen na vsako njivo, drugega pa so obdržali in si ob tem nekaj zaželeli. Nekateri so hoteli, da bi imeli namesto kamenja v žepu bombone, drugi so si zaželeli čokoladne kroglice, Minka pa si je zaželela dišečo, pravkar pečeno žemljo. Nenadoma so se jim želje izpolnile in kamenje se je spremenilo v slaščice. Otroci so imeli polne žepe dobrot, ki so jih s slastjo pojedli. Ko so se tisti dan vračali iz šole so opazili, da po njivah in okoli hiš, kamor so zjutraj postavili beračevo kamenje, raste žito in povrtnine in kadarkoli so nato pridelek pobrali, je na istem mestu takoj zrasel nov. Od takrat dalje je zemlja vedno bogato obrodila, da so imeli vsi dovolj hrane. Trgovine zato ni nihče več potreboval in zlobna trgovka Meta je obubožala, vendar so ji dobri ljudje vedno darovali hrano, kadar jo je potrebovala. Minki pa se je izpolnila največja želja, saj je lahko vsak dan jedla sveže pečeno žemljo.
Berača od takrat dalje niso več videli. Odšel je v druge vasi in mesta, saj v Mali vasi nihče več ni bil lačen.