Pravljica Pogumni otroci iz vasi Tošua in njihov srebrni napev (ožji izbor)

Slavica Uršič

POGUMNI OTROCI IZ VASI TOŠUA IN NJIHOV SREBRNI NAPEV

Bilo je nekoč, čisto na jugu črne dežele je stala majhna vasica Tošua. Ne samo suša, ki je bila neusmiljena in je sušila vodnjake, pustošila polja, da niso več obrodila žita, tudi črna smrt se je plazila po kočah in ugašala življenja, črna smrt, ki ni izbirala, kajti dotikala se ni samo odraslih in ostarelih ljudi, dotikala se je tudi otrok, komaj rojenih in tako je vsak dan za vedno utihnil jok komaj rojenega otroka. Vse te tegobe, ki pa so se plazile ne samo v vasi Tošua, ampak so domovale po vseh podobnih vaseh na vroči črni celini, ki je ječala zaradi suše razpokane zemlje, vse te tegobe so izbrisale z obrazov ljudi izraz sreče. Namesto te se jim je njihov obraz narisala topa žalost in brezup. 

V vasi ni bilo več slišati brezskrbnega smeha in živžava otrok. Otroci so pozabili na igre, saj so morali hoditi tudi po dan hoda oddaljeno bližnjo vas po vodo, kajti njihov vodnjak sredi vasi je usahnil. 

Skoraj na koncu majhne vasi Tošua je stala koča, v kateri je prebival Habid. Ostal je sam, Samcat. Črna smrt mu je vzela starše, lakota in bolezen pa tri brate in sestrico. Neusmiljena čma smrt je zatisnila oči tudi babici Šani. 

Še preden je babica Šana izdahniia dušo, je Habidu povedala zgodbo o Belem človeku. "Nekje daleč, daleč na svetu na severu, kjer sonce ni tako pekoče, kjer je dovolj vode in polja bogato obrodijo, živi Beli človek. Ni vesel ta človek. Obraz mu je vkovan v trdo nedostopnost in hlad veje iz njegovega pogleda. Čeprav je gospodar neba in zemlje, vseh vod in polj in si misli, da ima vsa bogastva v svojih zlata polnih skrinjah, ta Beli človek ni srečen. Manjka mu nekaj, po čemer hrepeni noč in dan, manjka mu nekaj, kar kljub bogastvu, ki ga ima, ne more kupiti, to so solze. Vse bogastvo bi Beli človek dal za solze. »Samo srebrni napev bo iz vaših oči izvabil solze, raztopil led v vašem srcu in v vaši duši bo odzvanjala sreča!« Tako mu je dejal osivel učeni mož v Belem dvorcu. Beli človek je dal kupiti vsa glasbila sveta, vendar iz njih noben glasbenik ni izvabil srebrnega napeva. Tako je Beli človek, kljub bogastvu, ki ga ima, nezadovoljen in hrepenj po solzah. V svoji Beli palači ukazuje nebu in zemlji in vsem vodam, a ni srečen,« je zaključila svojo pripoved Habidova babica Šana in z velikimi rjavimi očmi, ki so videle mnogo hudega in gorja, pogledala Habida. S komaj slišnim glasom je rekla Habidu: "Habid, ti si rešitelj, edini rešitelj naše črne dežele!«

To so bile zadnje besede, ki jih je babica Šana izgovorila, preden je zaradi črne bolezni, ki ji je počasi pila življenje, zatisnila veke. Nasmeh upanja, da bodo nekoč njeni bodoči rodovi imeli lepše življenje, se ji je narisal na zgubani obraz. Habid je noč in dan razmišljal o zgodbi, ki mu jo je povedala babica Šana. Tudi ponoči je razmišljal o Belem človeku, ki živi daleč na severu, kjer sonce ni tako pekoče in kjer je zadosti voda in polja bogato obrodijo. 

Venomer so ga spremljale besede babice »Habid, ti si rešitev za črno deželo!« Nekega zgodnjega jutra, ko je utrnila še zadnja zvezda, se je odločil. Čim prej mora priti do Belega moža. V vasi Tošua je bilo zaradi bede, suše, bolezni in lakote vsak dan manj prebivaleev. Od otrok so ostali le še tri deklice: Haliba, Likoha, Pehna, stare od pet do devet let, in od dečkov še Hebro, Ohrim, Hadib in Habid, stari od osem do dvanajst let. Habid je prijateljem povedal o svojem razmišljanju in odločitvi, da je potrebno priti do Belega človeka, kajti le-ta lahko reši črno deželo pred pogubo. Prijatelji so Habida poslušali, ker so ga spoštovali, kajti bil je pameten in razsoden deček, ki je moral zaradi bolečih spoznanj zgodaj odrasti. »Lahko greste z menoj. Kdor noče, lahko ostane,« je dejal Habid svojim prijateljem. Noben od otrok ni hotel ostati. 

Preden so otroci krenili na dolgo pot proti severu, je šel Habid z belim vrčem od koče do koče in zbiral solze ljudi. V kočah je bilo malo ljudi, mnogo od njih že na smrt bolnih. Žalost in pekoča bolečina je bila narisana na njihovih obrazih. Ko jim je Habid povedal, da bo s svojimi prijatelji odšel na pot do Belega človeka, ki ima moč rešiti črno celino pred kruto bedo, ki jo povzročajo suša, bolezen in lakota in da zato zbira solze za vladarja sveta, je v očeh še edinih prebivalcev vasi Tošua zasvetil žarek upanja. Habidu so v bel vrč natočili svoje, od gorja, bolečin in neskončne žalosti, grenke solze. Habid je šel še do zadnje koče v vasi. V njej je Habida sprejela boleča tišina. Sredi koče je mlada mamica pestovala mrtvo, komaj rojeno dete. Ko ji je Habid povedal, zakaj potrebuje solze, je mlada mamica z žalostnimi očmi pogledala mrtvega otroka in s temi očmi je brez besed povedala Habidu, da so njene oči usahnile, kakor vodnjaki. »Nimam jih več. Vse sem, izjokala. To je moj peti otrok, ki mi je umrl.« Otožno je pogledala mrtvega otroka in ga stisnila k sebi. Habida se je dotaknila njena bolečina. Dvignil se je že, da bi odšel, ko mu je mlada mamica rekla: »Samo eno solzo še imam, solzo upanja, to ti lahko dam.« In v Habidovo posodo natočila edino solzo, ki jo je od vsega hudega, ki ga je doživela, še premogla. 

Ob mladi luni so se otroci iz vasi Tošua odpravili na dolgo pot proti severu, kjer v beli palači, katero straži sedem stražarjev, stanuje Beli človek. Goreča želja po odrešitvi in srce sta jih vodila po poti, ki je vodila do Belega gospodarja. Bosi so se odpravili na pot in za seboj v pesku puščali krvave sledi, a niso se ozirali na bolečine. Sedem krat sedem je sonce vzšlo in zašlo, ko so pogumni otroci iz vasi Tošua dospeli do Belega dvorca Belega gospoda. Začudili so se, v kako ogromni palači prebiva en sam mož., ki ga varuje sedem orjaških čuvajev. Strogi in hladni so bili pogledi teh čuvajev in kljub mili prošnji otrok, da bi radi prišli do Belega človeka, jih le-ti niso pustili. 

Habid se je domislil: »Zapojmo našo pesem!« In res so otroci pričeli peti. Iz njihovih grl je prihajal tako lep srebrn glas, da se je celo voda v potokih ustavila. Umirili so se vetrovi, nebo se je še bolj pomodrilo, vse zaradi srebrnega napeva, ki je prihajal iz otroških grl. Pesem je govorila o hudih stiskah, bedi, pomanjkanju, lakoti, žeji, nemoči proti črni smrti. Njihov napev je bila ena sama velika prošnja: »Beli človek, pomagaj nam, reši našo črno deželo.« In ta srebrni napev otrok iz vasi Tošua je zaslišal tudi Beli človek, ki je sameval v svoji sobani. Napev se je dotaknil njegovega srca in po licih mu je pričelo teci nekaj toplega. »Solze, to so solze!« je ves srečen ponavljal Beli gospod in si od sreče z njimi umival obraz. Vsa glasbila sveta mu jih niso mogla izvabiti. Srebrni napev otrok paje naredil čudež. 

Beli človek je takoj ukazal, naj mu pripeljejo otroke, da se jim zahvali in bogato, z zlatom poplača. Mogočni stražarji so na ukaz Belega človeka brez ugovarjanja pustili sedem otrok iz vasi Tošua v Belo palačo. Deklice Haliba, Likoha, Pehna in dečki Hebro, Ohrim, Hadim in Habid so stopili pred Belega gospoda. Velike črne oči so gledale Belega človeka in roteče prosile. Pogumni Habid je stopil pred Belega človeka in mu podal bel vrč, v katerem so bile solze, tudi poslednja solza mlade matere iz njihove vasi. »Samo te solze so nam še ostale. Vse druge so v očeh ljudi črne celine usahnile, kakor so usahnili naši vodnjaki. Belega človeka prosimo, da s svojo močjo zopet stori, da se napolnijo vodnjaki, reče zemlji, da obrodi dovolj žita, ukaže črni smrti, da odloži svojo koso.« Beli človek je v svoje roke prijel ponujeni vrč, v katerega so bile potočene zadnje solze prebivalcev vasi Tošua. Nagnil je vrč in pričel piti iz njega nabrane solze. Grenke so bile solze ljudi vasi Tošua, najbolj grenka je bila solza mlade mamice, ki je darovala poslednjo solzo, ki jo je še premogla. Beli človek je Habidu podal prazen vrč. Od žalosti je milo zajokal. Solze so mu topile led okrog srca. 

Svojim služabnikom je ukazal, da z najbolj bogato pojedino pogostijo otroke, čigar srebrni napev mu je izvabil solze, edino, kar mu je v življenju manjkalo in ni mogel kupiti, niti z vsem zlatom, ki so ga bile njegove skrinje polne. Pogumni Habid je zopet stopil pred Belega človeka in dejal: »Beli človek, mi ne moremo tukaj jesti in piti, ko pa v vsej naši črni deželi ljudje umirajo od lakote, žeje, mnogih bolezni, zato, Beli gospod, zato ne moremo. Ne bi bilo prav.« je zaključil Habid. »Poplačal vam bom,« je dejal Beli človek otrokom. »Poplačal v zahvalo za vaše neprecenjeno darilo, za vaš srebrni napev, ki mi je vrnil solze. Storil bom vse, kar želite.« 

In tako je Beli človek res izpolnil želje pogumnih otrok iz vasi Tošua. Po vsej črni celini so se vodnjaki napolnili, polja rode mnogo žita, bolezni in in črne smrti ni več. Zopet je slišati brezskrbni in razposajeni otroški smeh. Že večji otroci so začeli hoditi v šole, njihovi starši se vesele bogate letine žita, vodnjaki so vedno polni vode. Na črni celini vlada blaginja in vsi ljudje so srečni. Če boste ob svetli luni in neštetih zvezdah na nebu zaslišali napev, srebrni napev iz mladih grl, ob katerem se tudi voda v potokih ustavi, veter umiri, nebo bolj pomodri, vedite, da je to srebrni napev pogumnih otrok iz vasi Tošua, vedite, da je ta srebrni napev rešil črno deželo pred lakoto, žejo, boleznijo. Ampak sedaj ta srebrni napev ne prosi več Belega človeka, ampak se mu zahvaljuje. In nekje daleč, tam na severu, v Belem dvorcu je Beli človek, ki je hvaležen pogumnim otrokom iz vasi Tošua za njihov srebrni napev, ki mu je izvabil solze. Šele sedaj čuti v dnu srca, da je zares bogat.V njegovi duši odzvanja sreča, ker ima nekaj, kar se z vsem bogastvom na svetu ne da kupiti - to so solze, ki so mu stopile leden obroč okrog srca. Svoje zlato iz skrinj pa podarja revnim, bolnim in lačnim ljudem po vsem svetu.