Pravljica Srečna vas (ožji izbor)

Olga Gutman

SREČNA VAS

Bilo je nekoč, pred davnimi, davnimi leti. V srcu Afrike je bila širna ravnina. Bila je vsa zelena, porasla s travo, drevesi in prekrita s polji. Na robu te širne ravnine, prislonjena ob hribe, je bila vas. Kolibe v njej so bile zgrajene iz vej in iz velikih palmovih listov.

Imenovala se je Srečna vas. V njej pa so živeli srečni ljudje. Obdelovali so njive in gojili domače živali. Od časa do časa pa so odšli v pragozd, ki je segal skoraj do vasi, nabirat gozdne sadeže: banane, pomaranče, fige in drugo.V pragozd so hodili tudi na lov. V Srečni vasi so živeli srečni ljudje. Med njimi je bila tudi družina: oče, mati in deček Tadis. Bili so srečni. 

Nekega dne, se je Tadis igral ob vznožju hriba, tik ob izviru, kamor so vaščani hodili po vodo. Naenkrat je zagledal tik ob studencu, kot pest velik, svetel kamen. Zdel se mu je zelo lep in ga je pobral ter rekel: »Odnesem ga domov. Igral se bom z njim« Kot je rekel, je tudi storil. Ko je prišel v vas, je sedel pod košato palmo in se začel igrati s svetlim kamnom. Druge igrače ni poznal, ne on in tudi drugi vaški otroci ne. Njihove igrače so bili kamni in razni sadeži. Še sanjalo se jim ni, da so na svetu žoge in igrače. Namesto žoge so se podili za debelimi kokosovimi orehi ali kakšnimi drugimi okroglimi sadeži. 

Nekega dne pa so v vas prišli tujci. Bili so čisto drugačni, kot ljudje iz Srečne vasi. Toda videti so bili prijazni. Zato se jih niso bali niti otroci. Eden izmed njih se je približal Tadisu in ga nekaj časa opazoval, kako se igra s kamnom. Ob pogledu na lep svetel kamen so tujcu oči kar zažarele. Dalj časa ga je gledal, bolj so mu žarele oči. Čez nekaj časa pa je tujec Tadisa vprašal: »Kje pa si našel ta lep kamen?« »Na hribu. Ob studencu« Tujec je Tadisu dal bombon. Rekel mu je naj ga da v usta, ker je dober. Tadis je dal bombon v usta in lizal ter lizal. Tadis še nikoli prej ni imel bombona v ustih. Zdel se mu je tako sladek in dober. Bil je boljši kot katerikoli sadež, ki so ga nabrali v pragozdu. Bil je celo slajši od dateljnov, ki so jih vaški otroci ponavadi lizali namesto bonbonov. Tujec ga je nekaj časa opazoval, nato pa mu je ponudil celo pest bombonov, če mu da kamen, s katerim se igra. Tadis je malo pomislil, nato pa rekel: »Na, vzemi ga! Jaz lahko prinesem drugega in se z njim igrarn. Gori, na hribu jih je dosti.« Tujec je vzel kamen, Tadisu pa je dal polno pest sladkih, lepljivih bombonov.

Ko je imel tujec kamen, je takoj odšel k vaškemu poglavarju. Dolgo sta se pogovarjala, kaj, tega Tadis ni vedel in slišal, pa tudi ostali vaščani ne. Tujcem se je naenkrat začelo zelo muditi. Še isti dan so zapustili vas in odšli neznano kam. Pa ne za dolgo. Čez sedem dni so se vrnili. S seboj so pripeljali velike stroje. Začeli so kopati v hrib za vasjo rove. Iskali so take svetle kamne, kot je bil tisti, ki ga je Tadis dal tujcu. Pa niso sami kopali v hrib rove in iskali kamne. Za njih so morali to delo opravljati domačini. Tako jim je ukazal vaški poglavar. Vsi moški iz Srečne vasi so po ukazu vaškega poglavarja morali od jutra do mraka delati za tujca. Žene in otroci pa so ostali sami doma. Polja je začela preraščati trava, ker je bilo premalo ljudi, ki bi jih obdelali. Tujec je le malo plačal za delo. V vas je počasi lezla revščina. Samo vaški poglavar je živel dobro, saj mu je tujec bogato plačal hrib za vasjo. 

Studenec, iz katerega so vaščani nosili vodo, je začel bruhati kalno vodo, ki je niso mogli uporabljati. Ljudje in živali so bili čedalje bolj žejni. V vas so se naselile bolezni. Nekega dne pa je silovito zagrmelo. Pa na nebu ni bilo niti enega samega oblačka. Zrušil se je hrib, v katerega globinah so kopali svetle kamne. Pod seboj je pokopal vse, ki so bili v rovih. Med njimi je bit tudi Tadisov oče. Studenec pa je čisto presahnil. Vas je ostala brez vode in brez moških. Ljudje so umirali. Tudi Tadisova mama je umrla. Ostal je sam na svetu. Tujci so pobrali stroje in odšli. Vas so pustili, da je počasi, dan za dnem, izgubljala ljudi.

Srečna vas ni bila več srečna, pa tudi njeni vaščani ne. Nekega dne je Tadis sedel pod palmo in jokal. Bilo mu je tako hudo ko ni imel več nikogar na svetu. Naenkrat pa je k njemu pristopila čudna žena. Bila je velika, večja kot vaški poglavar. Tadis se je ustrašil in je že vstal, da bi zbežal. Pa je spregovorila: »Ne boj se Tadis. Jaz sem dobri duh pragozda. Prišla sem, da pomagam ljudem v vasi. Vzemi to palico! Pojdi na drugo stran hriba, pod katerim je kopal tujec! S teboj naj gredo možje, kar jih je v vasi še živih! Postavi se in palico upogni v lok ter jo drži z vsako roko za en konec. Počasi stopaj naprej in kjer se ti bo palica začela zvijati v rokah, tam naj možje kopajo. Tam je voda. Ko bo pritekla voda na površje, bodo bolezni izginile in polja bodo spet bogato rodila. Lakote ne bo več, in Srečna vas bo spet srečna z ljudmi vred. Nikoli več pa poglavar ne sme prodati hriba tujcu.« 

Ko je Tadis sprejel palico, je duh izginil. Za njim ni bilo več ne duha ne sluha. Tadis je storil tako, kot mu je naročil duh. Odšel je na drugi konec hriba, upognil palico v lok in počasi, korak za korakom stopal naprej. Ko je naredil sedmi korak, je palica podivjala. Začela se je zvijati, da jo je Tadis komaj še držal, da mu ni ušla. »Tukaj kopljite!« je ukazal možem, ki so ga spremljali. Ko so skopali dober meter globoko jamo, je nenadoma bruhnila na dan voda, čista in svetla, kot kamni, ki so jih iskali tujci, ter mrzla kot sam led. »Živijo naš Tadis! Rešil si nas! Ti boš od sedaj naprej naš poglavar! On pa, ki je prodal studenec in hrib tujcu, naj izgine!« 

Od takrat naprej je bil poglavar Srečne vasi Tadis. Prejšnjega poglavarja pa so  spodili iz vasi v pragozd, kjer se je izgubil. Bolezni so izginile iz vasi. Polja so spet rodila in vas je spet bila Srečna vas, v kateri so živeli srečni ljudje. 

Tadis gre v šolo

Ko se je v Srečno vas vrnila sreča, so se nekega dne v njej spet oglasili tujci. To so bili ljudje, ki so hoteli spoznati življenje ljudi v daljni Afriki. Med njimi je bil tudi mladi mož Bojan. Bojana je zelo zanimal bister deček Tadis. Čudilo ga je, kako to, da je poglavar vasi deček Tadis in ne odrasel mož. Tadis mu je povedal zakaj in kako je postal poglavar vasi. Bojan je vse, kar mu je Tadis povedal, sproti zapisoval. Tadis je opazoval Bojana in ni razumel kaj Bojan dela. Zato ga je vprašal: »Kaj pa to rišeš in zakaj?« »Zapisujem vse, kar si mi povedal, da se besede ne izgubijo,« mu je pojasnil Bojan. Prebral mu je tudi nekaj stavkov, da je Tadis videl, da Bojan govori resnico. »Tudi jaz rad znal tako ujeti besede, da ne bi ušle v pozabo,« je rekel Tadis. »Lahko te naučim, da boš tudi ti lahko zapisal to, kar govoriš, vidiš in slišiš.« »Prosim te, nauči me! Tako rad bi  risal take znake kot jih rišeš ti.«

Bojan je začel učiti Tadisa črke. Klicala sta črko za črko po imenu, risala sta jih po zraku, v pesku in nazadnje na papirju. Tadisu je bilo to tako všeč, da ni mogel nehati. Včasih ga je Bojan moral prisiliti, da si je nekoliko odpočil. Pa ni miroval dolgo. Kmalu je spet prišel k Bojanu, da sta nadaljevala s poukom. Tadis se ni mogel načuditi rdečemu svinčniku z radirko na koncu, ki je znal zapisati vse, kar sta Bojan in Tadis govorila. Po nekaj mesecih je Tadis pisal in bral tako lepo kot Bojan. Rad je tudi bral knjige, ki jih je imel Bojan. Ko je začel brati, ni videl in slišal ničesar okrog sebe in ni hotel nehati, šele tema ga je prisilila, da je knjigo odložil. 

Nekega dne si je nek deček iz vasi zlomil nogo. Ni več mogel hoditi in zelo grdo mu je otekla. Zlom je bil zelo hud, tak, da se mu je videla zlomljena kost. Bolelo ga je in jokal je. Starši so se bali, da po tej nogi nikoli več ne bo mogel hoditi. Bojan pa je vzel dve palici in mu naravnal nogo ter jo tesno povil. Čez nekaj tednov se je poškodovana kost zarasla in deček je spet veselo tekal okrog kot pred poškodbo. Tadis se ni mogel načuditi, kako to, da je Bojan lahko pozdravi dečkovo nogo, ko pa niti vrač ni. Bojan je bil po poklicu zdravnik, toda Tadis tega ni vedel.

Nekega dne je stopil pred Bojana in mu rekel. »Bojan, ti si veliki, dobri duh. Pozdravil si dečku nogo. Pokaži še meni, kako se pozdravi  noga in prepodi bolezen! Rad bi pomagal svojim ljudem.« Nekaj te lahko naučim. Vsega, kar bi potreboval, če hočeš zdraviti ljudi pa ne. Moral bi v šolo za zdravnike, če hočeš zdraviti.« »Pa me odpelji v to šolo Čimprej! Rad bi vedel vse, kar veš ti.« Ko je Bojanova skupina zapuščala srečno vas, je Bojan s seboj odpeljal tudi Tadisa. Odpeljal ga je v veliko  mesto.

Tadis je začel hoditi v šolo. Bil je pameten, pa tudi priden. Zelo rad se je učil. Po sedmih letih je postal zdravnik. Potem se je vrnil domov, v Srečno vas. Tam živi še danes in zdravi ljudi, ko zbolijo ali se poškodujejo.