Pravljica Til in Kanelo (2. mesto)

Mateja Kopinšek

TIL IN KANELO

Z očetom in mamo se je sprehajal po mestu. Po pravljičnem mestu, okrašenem z lučkami. S stojnic je dišalo po toplem čaju in piškotih. Videl je rdeče rokavice, prav takšne, kot mu jih je lani prinesel Božiček. Ozrl se je naokrog. Ljudje so si za sprehod po mestu nadeli nasmehe na premražene obraze, ki so jih nežno božale snežinke, in hiteli drug mimo drugega. Nihče ni opazil plakata na avtobusni postaji, na katerem je sameval črnček z napetim trebuhom. Til se je zastrmel v dečkove žalostne oči. Na plakatu je pisalo: »Pomagaj, lačen sem!«
Globoko je plaval v svojih mislih, ko se je na nebu nekaj premaknilo. Predramila se je Luna. Ni bila v svoji beli obleki. Ni razsvetljevala ulic. Za to so poskrbele mestne luči in lučke na božičnih drevesih. Deček je radovedno pogledal v noč. Komaj je našel Luno, ki se je leno pretegovala na nebu. Počasi je odprla veke in zazehala. Til ji je pomahal in Luna mu je pomežiknila. Začela sta klepetati kot stara prijatelja. Tila je zanimalo, zakaj je deček s plakata tako žalosten. Brez besed ga je vzela v naročje in skupaj sta odplavala na drugo stran sveta. Tja, kjer je Luna oblečena v belo obleko. Kjer ni luči, da bi svetile namesto nje.

Ustavila sta se pred kupom vej, napacanih z zemljo. Til je zlezel iz Luninega objema in negotovo obstal na dvorišču. Zemlja je bila razpokana od želje po dežju, ki bi jo nahranil. Vse je bilo tiho. Čutil je le hladen nočni vetrič. Želel si je na toplo, zato je previdno pokukal v kolibo, ki je izgledala kot nemočen zajec v levjih krempljih. Premaknil je nekaj vej in v kočo je posijal snop mesečine. Otrokov pogled je potoval po kolibi. Ustavil se je na ognjišču, kjer so tlele zadnje veje in slabotno grele kolibo. Ob ognjišču je na cunjah spal deček s plakata. K sebi je stiskal sestrico. Mame in očeta ni bilo. Nekaj je zašumelo. K Tilu je pristopicala kokoš. Vendar ne takšna, kot ga je pozdravljala pri babici na deželi. Bila je manjša, mršava. Zazdelo se mu je, da njene izbuljene oči prosijo za zrno žita. Začela se je oglašati s hrapavim glasom. S svojim kokodakanjem je prebudila fanta. Ko je v kolibi opazil Tila, se je zelo prestrašil. Dečka sta brez besed strmela drug v drugega. Čudila sta se svoji različnosti. Tila je premagala radovednost in vprašal ga je po imenu. Deček se je predstavil kot Kanelo. Tilu je odstopil nekaj cunj za prenočišče. Opazovala sta se in molčala. Premagal ju je spanec.
Zgodaj zjutraj je Kanelo zbudil svojega gosta. Razložil mu je, da mora po vodo. Til se mu je z veseljem pridružil. Sestrico sta pustila spati. Ko sta zapuščala kolibo, so ji brezskrbne sanje na obrazu risale nasmešek. Kanela ni skrbelo zanjo. Navajena je bila potrpežljivo čakati.
Pot je bila dolga. Hodila sta med suhim grmičevjem. Dečka sta med potjo molčala. Tila je razjedala misel, kako lahko Kanelo živi sam v vasi, kjer ni ne šole ne trgovine, kamor bi si šel po pouku po bombone. Ni vrtca, kamor bi mama zjutraj odpeljala sestrico. Ničesar ni, kar bi ga spominjalo na njegov vsakdan. Pretrgal je jutranjo tišino in svojemu novemu prijatelju začel pripovedovati o sebi. Kanelo je začudeno poslušal zgodbo o lepem življenju ljudi na drugi strani sveta. Nato se je tudi sam opogumil in začel pripovedovati svojo zgodbo. Že celo večnost je na tem svetu sam. Očeta so ubili v plemenski vojni, še preden je na svet prijokala sestrica Abiba. Bolehna mama je kmalu po porodu umrla. Naučil se je skrbeti zase. Ve, da je le od njega odvisno, ali bosta s sestro preživela.
Še sama nista vedela, kdaj sta prehodila vso pot. Ko sta se bližala kolibi s polnim vedrom vode, jima je nasproti pritekla Abiba. Po dolgih dneh se je razveselila požirkov sveže vode. Kanelo je brez zajtrka moral v vas. Z možmi se je odpravil na lov. Til je ostal z Abibo. Naučila ga je igre s kamenčki. Ko se je Kanelo vrnil z dela, se jima je pridružil. Otroci so se brezskrbno igrali, dokler jih ni premagala utrujenost. V kolibi se je Kanelo stisnil k sestrici, ki je takoj zajadrala po morju sanj, Til pa se je zvil v klobčič ob ognjišču, da mu je bilo toplo.

Predramila ga je Luna. Nastavila je krajec, da se je Til lahko povzpel nanjo. Med potovanjem ga je želel premagati spanec, vendar so mu po glavi švigale misli o afriškem prijatelju, ki se mora boriti za preživetje. Luna je slišala njegove misli. Spomnila se je, da ji Oblak dolguje uslugo. Tilu je obljubila, da bo narava v Kanelovi vasi prizanesljivejša. Kanelo in njegovi sosedje bodo imeli vedno dovolj vode.
Til je z Luninega naročja zlezel pod domačo odejo in se v mislih zahvalil za toplo sobo, posteljo, igrače, ki ga objemajo, ko zaspi, in varujejo pred grdimi sanjami. Sladko je zaspal. Mamina mehka dlan in nežen glas sta ga zjutraj predramila v resničnost. Po obilnem zajtrku je šel s starši nakupovat za praznično večerjo. Na avtobusni postaji je spet s plakata zrl Kanelo. Vendar ni bil žalosten. Njegove črne oči so se veselile prijaznejšega življenja. Til si je oddahnil.
Nestrpno je čakal Lunine novice. Prav nič ga ni zanimalo darilo, ki mu ga je prinesla babica. Ni se dal zmotiti, ko je družini poizkušal razložiti, kaj je doživel ponoči. Nejeverno so se mu nasmihali in se spogledovali. Babica ga je nežno objela in mu položila v naročje velik zavoj. Nogometna žoga! Kako vesela bi bila njegova prijatelja, če bi dobila takšno igračo.
Končno se je počasi prizibal mrak. Til se je hitro kot le malokdaj oblekel v pižamo, umil zobe in zlezel v posteljo. Mama mu je na lice pritisnila še poljubček in odšla iz sobe. Zatiskal je oči in čakal, da zaspi. Da Luna potrka na njegovo okno. Čakal je in čakal, zaspančki pa še kar niso hoteli zatisniti njegovih vek. Ker je bil preveč neučakan, se je skobacal k oknu in gledal v Luno, ki je še trdno spala. Naenkrat je v njej videl obris. Ni si ga znal razložiti. Luna se je v spanju zakotalila po nebu in v njenem odsevu je zagledal Kanela in Abibo, kako se veselita dežja. Pomislil je, da se je kujal ob babičinem darilu. Kanelu pa toliko pomeni dež! Nenadoma je na nebu opazil nenavadno sled, ki se je bližala Luni. Debelo je pogledal. Čez nebo se je vendar peljal Božiček! Ko je dobri mož ob oknu videl Tila, se je odločil, da bo z njim spregovoril nekaj besed. Til je bil presrečen. Hitel mu je razlagati, da lahko letos vsa darila nese Kanelu in Abibi. Sam ima že tako ali tako veliko igrač. Božiček se je prijazno namuznil Tilovi pripovedi. Bil je navdušen nad njegovo željo. Usedel se je v svoje pisane sani in se odpeljal v nebo. Po poti so mu mahale zvezde in se veselile za vse otroke, ki bodo nocoj obdarovani. Tudi Tilu je bilo toplo pri srcu. V mesečini je videl Kanela, ki maha v zahvalo. Srečen je smuknil v posteljo in pomirjen zaspal.